Misliti dvajseto stoletje je naporno, posebej če tehtamo med nasiljem in nenasiljem, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi.
Civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje pa temelji prav na takem tehtanju. Koliko je bilo hudega, kako ga dojeti, pretrpeti, potrpeti, kako sočustvovati in se sporazumeti, sobivati.
To je misija dojeti nedoumljivo. Saj je več generacij padalo iz prepada v prepad, iz polomije v polomijo. Vojno in totalitarno nasilje prizadene večino prebivalcev Slovenije: izguba življenja, zdravja, razpad družine, izguba premoženja, nižji družbeni položaj, diskriminiranje in segregacija zaradi vojnih vlog, razrednega položaja, svetovnonazorske izbire, političnega prepričanja. Taki najhujši udarci so po drugi svetovni vojni prizadeli več ljudi kot med vojno.
Predstavitev žrtvenih skupin ne more biti popolna tudi zato, ker so se mnogi ljudje znašli v več žrtvenih položajih (npr. umor, taborišče, zapor, zaplemba premoženja, tabu, emigracija …), prav tako je težko potegniti strogo mejo med letoma 1941 in 1945 in po letu 1945. Tako statistika oblastnih dejanj, ki so bila v nasprotju z domačim in mednarodnim pravom, ki so kršili temeljne civilizacijske norme, kot tudi kakovostna raziskava njihovih posledic je dolgoročen raziskovalni cilj. Mnoge stroke se ga še niso lotile: pravo, kriminologija, socialno delo, zdravstvo, psihologija, psihiatrija, terapija, teologija, arheologija, zgodovina, antropologija, sociologija.
Za tak dosežek bo treba marsikaj misliti na novo.
Leta 2000 je bilo med prebivalci Slovenije, starimi nad 50 let, več kot 80.000 žensk več kot moških (336.771 proti 256.345). Vsaj del razlike gre pripisati hudim izgubam moškega prebivalstva med drugo svetovno vojno in stalinistično revolucijo. Od trenutno popisanih okoli 97.000 smrtnih žrtev je bilo več kot 90 odstotkov moških. Če tem moškim prištejemo še padle vojake v prvi svetovni vojni (verjetno več kot 35.000), potem lahko smrt več kot 130.000 moških ocenimo kot najhujšo katastrofo 20. stoletja. Bila je posledica militarizacije družbe, razvoja vojaške industrije ter splošne in obvezne mobilizacije, ki je bila sama po sebi strašen politični kriminal.
V 1. svetovni vojni so bili med najbolj prizadetimi letniki 1870–1899, zlasti pa letniki 1880–1899. V drugi svetovni vojni so najbolj pod udarom letniki med 1900 in 1926, posebno pa 1905 do 1925. Mobilizacijska slika v drugi svetovni vojni je veliko bolj zapletena kot v prvi, saj je v partizanski vojski manj kot 30.000 smrtnih žrtev, približno toliko jih je tudi med žrtvami iz protikomunističnih enot (večinoma žrtev zunajsodnih pobojev po 2. svetovni vojni) in med mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojsko.
Po prvi svetovni vojni so bili veterani poražene habsburške monarhije zapostavljeni v primerjavi z zmagovitimi srbskimi veterani, a so postavili spomenike svojim mrtvim, skrbeli za invalide. Po drugi svetovni vojni so bili (živi in mrtvi) protikomunisti in njihove družine sistematično preganjani in diskriminirani, nič bolje se ni godilo mobilizirancem v okupatorske armade in njihovim svojcem.
Za vse stotisoče slovenskih veteranov (med njimi je bilo verjetno krepko več kot 60.000 vojnih invalidov) pa je bilo značilno, da jih niso preučevali in zdravili zaradi posttravmatske stresne motnje. Ali je tudi v Sloveniji pomor večine moških v najlepših letih sprožil revolucijo v partnerskih razmerjih, ki jo nekateri obravnavajo z izhodiščem odsotni oče–močna mati, nekateri kot razpad patriarhata, vsekakor pa je del procesa, ki tako moštvo kot ženstvo usodno zaposluje.
Ne poznamo niti števila vojnih vdov in sirot. Po eni navedbi je bilo po 1. svetovni vojni v Sloveniji v mejah Dravske banovine 8.000 vojnih vdov in 17.000 vojnih sirot. Po drugi svetovni vojni so pod okriljem partizanske veteranske organizacije skrbeli za 12.228 sirot. Vendar je bilo poleg njih verjetno še več tistih, ki so ostale za tabuiziranimi mrtvimi. Sklepamo, da je bilo po 2. svetovni vojni več kot 21.000 vojnih sirot. In verjetno več vojnih vdov kot po 1. svetovni vojni. Zato lahko domnevamo, da je bilo po obeh svetovnih vojnah v Sloveniji ob nekaj sto tisoč travmatiziranih odraslih moških verjetno več kot 20.000 vdov in več kot 40.000 sirot. Ne o vdovah ne o sirotah ne vemo kaj dosti. Koliko družinskih in režimskih podpor in zlorab jih je doletelo. Tema, ki na široko odpira vrata k temeljnim raziskavam odnosov v družinah in posebej medgeneracijskih odnosov, je npr. ta, koliko travme je nepredelane, nepresežene nezavedno prešlo v nove generacije.
Toda konec slovenskega 20. stoletja nenasilje preseže nasilje.
Avstro-ogrska monarhija se je zlomila v nasilju, prva Jugoslavija prav tako v nasilju, druga Jugoslavija je nastala in propadla zaradi komunističnega nasilja. Nasilje nad nasilje skozi celo stoletje, demokracijo in suverenost pa nam prinese nenasilje. Torej je obsodba nasilja nuja za prehod v družbo, ki naj živi v sprejemljivem miru.