Po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije so titofili (nosilci titoizma in njihovi dediči) korenito postavili na glavo (torej revidirali) svoje agitpropovsko sleparjenje in kultno obredje – namesto revolucije, partije, bratstva & enotnosti ter podobne totalitarne navlake ropotajo z Osvobodilno fronto, nacijo, zahodnimi zavezniki in še marsičem, za kar jim je bilo prej malo mar. Še vedno pa to bežanje od resničnosti spodjeda tradicionalne duhovne, kulturne, ekonomske, politične temelje demokratične civilizacije.
Eden od utopičnih potegavščin titoizma so bili narodni heroji. Že oba kolektivna heroja sta dober primer za to, kako problematična je ta titoistična maškarada s heroji.
Varnostnoobveščevalna služba oz. politična policija Komunistične partije Slovenije je bila kot kolektivni subjekt odlikovana z redom narodnega heroja, čeprav se je izkazala predvsem z morjenjem neoboroženih Slovencev.
Ljubljana naj bi bila mesto heroj, čeprav je izgubila manj kot pet odstotkov prebivalstva, Slovenija pa krepko več. Življenje v Ljubljani je bilo mnogo varnejše in mnogo bolj normalno kot drugod. Npr. med vojno je Narodno gledališče v Ljubljani imelo 837 predstav, se pravi na leto povprečno 209. Pa še domobranska politična policija je skozi leto 1944 skoraj uničila partizansko gibanje v mestu.
Od 172 slovenskih narodnih herojev jih le šest ni bilo članov komunistične partije. To nam odlično ilustrira, kako si je komunistična partija prisvojila partizanstvo oziroma kako je revolucionarno dejansko dominiralo nad narodnoosvobodilnim. Temelj titostičnega kulta herojev je torej laž, da je lahko samo komunist heroj.
Slovenske matere sina Josipa Broza Tita, sicer trikratnega heroja, niso šteli med slovenske heroje. On in drugi najbolj zloglasni slovenski stalinistični heroji s svojimi zločini prav nič ne zaostajajo za nacionalsocialistom Odilom Globočnikom. V Trstu rojeni Globočnik, po pradedu Tržičan, po starem očetu Ljubljančan, je spadal v ožji krog Heinricha Himmlerja in dosegel zločinski vrh kot likvidator v Akciji Reinhardt (množično pobijanje poljskih Judov). Jeseni 1943 je bil prestavljen v Trst za višjega SS- in policijskega vodja za Jadransko primorje, kjer je nadaljeval svoje krvavo početje. Tito in tovariši!
Tudi po vojaških junaštvih in zaslugah so mnogi bolj uspešni od komunističnih herojev. Npr. Hugo Primožič, po očetu iz Tržiča, je bil prvi podčastnik vermahta, ki mu je bil podeljen viteški križec železnega križca. 15. septembra 1942 je v bitki za Ržev uničil 24 tankov, za kar je prejel viteški križ železnega križa. Januarja 1943 je bilo na seznamu že 60 uničenih tankov. Zaradi herojstva je 28. januarja 1943 prejel še hrastove liste in bil povišan v poročnika.
Neprimerni za herojstvo v titoizmu so bili tudi oficirji kraljeve jugoslovanske vojske, ki so pristopili k partizanom. Npr. majorju Milanu Malnariču, komandantu 423. letalskega jurišnega polka partizanske vojsko, ki so ga sestrelili 21. marca 1945 pri Valpovu, so odkrili ploščo na rojstni hiši šele leta 1985. Je pa po njem imenovana ulica v Beogradu, vendar je priimek pisan z mehkim ć.
Omenimo še Edvina Mekindo in Stanislava Mikšiča, Slovenca, mobiliziranca v nemško vojske, ki sta 2. julija 1944 dezertirala in obvestila sovjetske oblasti o predvideni nemški ofenzivi pri Kursku. Oba sta vojno preživela in utonila v anonimnosti in diskriminaciji, ki so je bili deležni mobiliziranci v nemško vojsko, čeprav žrtve enega najhujših okupatorskih zločinov.
Še toliko večja sramota in pozaba pa je padla na vse vojaške podvige tistih vojakov slovenskega rodu, ki so se borili v protikomunističnih in okupatorskih armadah. Tako za IV. domobranski bataljon Dušana Meničanina velja, »da je bil najbolj aktiven in je s svojo taktiko bojevanja povzročil največ žrtev med partizani«.
Tigrovci so v nasprotju s komunisti nehali s terorističnimi akcijami, da ne bi povzročili žrtev med slovenskim prebivalstvom. Komunisti so tigrovce pobijali in po vojni tabuirali. Danilo Zelen je padel v prvem uporniškem spopadu z italijanskimi okupatorji 13. maja 1941. Bil je vodilni predstavnik nekomunističnega upora proti fašizmu in kljub svojemu izrednemu herojstvu ni prišel v poštev za razglasitev za narodnega heroja po komunističnih merilih.
V demokraciji pa komunistične heroje najbolj ogrozijo junaki v nenasilju. Če bi primerjali s Španijo, bi pričakovali, da bo v Sloveniji za mučence, ki so jih zaradi njihove vere pobili komunisti, razglašenih več kot 50 oseb. Že beatifikacija Lojzeta Grozdeta leta 2010 je spodbudila tako odkrivanje zgodovinskih dejstev kot obredno in memorialno dogajanje, predvsem pa duhovno vzorovanje in ustvarjalnost.
Kljub vsemu pa titofili svoje zločinske heroje še vedno skušajo slaviti v demokraciji. Poskusili so s Titovo cesto in pogoreli. V letu 2011 smo praznovali dvajsetletnico samostojne in demokratične Republike Slovenije. Takrat so tisti, ki so odločali, kaj naj bo na dvoevrskem kovancu, stalinističnemu revolucionarju Francu Rozmanu - Stanetu dali prednost pred dvajsetletnico nastanka samostojne in demokratične slovenske države. Pa je Rozman odgovoren za izzivanje državljanske vojne, hude poraze partizanske vojske in najhujše medvojne bratomorne zločine.
Ali se nam lahko tudi letos zgodi, da bodo titoistične zločine in zločince poskušali simbolno postaviti nad dvajsetletnico prvih demokratičnih volitev in nad plebiscit o slovenski samostojnosti?