Že dva tedna lahko vsak dan znova beremo prispevke, prihajajo kar v valovih, polne ogorčenja nad ravnanjem novega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki je kot premier velikega vojvodstva z nizkimi davki privabljal največje multinacionalke. Med njimi Pepsi, GlaxoSmithKline, Volkswagen Group, Amazon, če naštejemo samo nekatere od 340, kolikor jih je med letoma 2002 in 2010 z luksemburško vlado sklenilo davčne dogovore, obdavčitev je bila lahko celo le 0,5-odstotna. To je bilo koristno za korporacije in državo, ki se danes ponaša z bruto domačim proizvodom na prebivalca, ki presega 85 tisoč evrov, to je daleč največ v EU, tamkajšnji skladi pa upravljajo 3.000 milijard premoženja.
Zdaj Junckerju očitajo, da je deloval v škodo drugih članic EU. Halo? Kako pa? Ker je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah to pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce, smo lahko prebirali. Kakopak, sosednja Nemčija ima očitno tako nizek standard, da Merklova prosi vbogajme. Vse skupaj je moraliziranje zlate ribice, ujete v stekleno bučko. V ravnanju magične pravljične dežele, kot Luksemburg označujejo ameriški finančniki, ni bilo ničesar nezakonitega, nepoštenega ali neetičnega. Podobne sisteme imajo Nizozemska, Irska, Ciper. Luksemburg zagotovo ni kriv, če davčni sistem v EU ni poenoten, je pač to izkoristil in bil najbolj konkurenčen. Lastniki kapitala pa tudi niso humanitarne organizacije, ki bi silili v države, kjer bi dobiček ob visokih davkih delile s prebivalci. Zakaj neki le?
Ravno zaradi take miselnosti vseh slovenskih vlad kapital ne ostaja tostran Alp, kaj šele to, da bi prišli novi investitorji. Celo več. Ven beži še tisti, kar ga je še. Kdo pa bo ob takih obdavčitvah ostal v Sloveniji? Levičarski dušebrižniki, izganjalci neoliberalizma, so lahko resnično ponosni. Čudno je le, da taisti mediji (tako domači kot tuji), ki se zgražajo nad Luksemburgom zaradi nizkih davkov in hkrati Slovenijo ob posmehovanju pribijajo na križ zaradi visokih davkov, zdaj ne pojejo hvalospevov deželici tostran Alp, ki je davčnimi obremenitvami novodobni zastavonoša med izganjalci hudiča, se pravi kapitala in tujih investicij. Slovenija je v tem pravi vzor, nekakšen moralni vodja boja z zlim prostim pretokom. Slovenci se namreč vsak dan znova žrtvujemo za bližnje ali malo manj bližnje države. Prav ganljivo, srce parajoče. Do bridkega konca.