Do konca leta je še pol leta, zato lahko do konca leta delamo in naredimo le za pol leta, ker imamo pač samo pol leta in z novim letom, ki bo čez pol leta, bomo lahko delali vse leto, do takrat pa samo pol leta. Ste razumeli? Ne vznemirjajte se. Nihče ni. Tako so zvenele besede človeka, ki bi moral zbujati zaupanje, človeka, ki je odgovoren za javne finance – Uroša Čuferja. Če je finančni minister take trosil v Bruslju, ni čudno, da mu je komisar Olli Rehn zabrusil, da ni časa (za hecanje). Ni dosti manjkalo, da ni za njegovim letalom v Slovenijo poletela še »trojka«.
Da se primanjkljaj povečuje, prav tako cena zadolževanja, v vladi nikogar ne skrbi. Da ni rezov v plače v javnem sektorju, kar zahteva Evropska komisija, prav tako ne. Da bo Slovenija iz proračuna za obresti kmalu morala nameniti milijardo evrov letno, tudi ne. »Lako čemo«, to je znana krilatica Zorana Jankovića za Pozitivno Slovenijo, pa čeprav je bilo Rehnovo opozorilo, da ne bo lahko. To je koalicija pospremila z besedami, da je ta komisija malodane ksenofobna do naše države. Če dodamo še neumnosti (Bog daj, da retorične) Igorja Lukšiča, je mera polna. Resnica je, da je Bratuškovi v četrt leta uspelo to, kar ne bi niti Del Boyu in Rodneyju iz nanizanke Samo bedaki in konji: bonitetna ocena na ravni finančnih smeti, zahtevana donosnost na obveznice blizu sedmih odstotkov. Pa smo samo pri odzivih iz tujine.
Razmere doma pa so več kot očitno posledica lanske domislice Maše Kociper, da bo rešitev prišla, ko bomo veliki krogec spravili v malega. Vlada je očitno razlago vzela dobesedno in zdaj vsi, kot v kakšni črno-beli komediji, to poskušajo. Ne bo šlo. Tudi štiri milijarde, kolikor naj bi imela Slovenija v tem trenutku likvidnih sredstev, do konca leta ne bodo dovolj. Novo zadolževanje pa bo velika muka, če ne katastrofa.
Naj razčistimo, če v vladi tega še ne vedo. Javne finance niso ne družinske in ne podjetniške. Če Bratuškova misli, da lahko z njimi gospodinji, se moti. Veljajo povsem druge zakonitosti kot pri likanju, pranju in kuhanju. Enako je s podjetniško-javnofinančnimi idejami Mišiča, ki je očitno preveč poslušal svojega mentorja Zorana. Prav razlika pri tej miselnosti je ključna za to, da je Janez Šušteršič krepko zmanjšal primanjkljaj, javne finance pa so šle v pravo smer, drugače kot pri Čuferju in Bratuškovi, ki poslabšata finančne razmere v državi, če samo odpreta usta. Pravzaprav bi bilo najboljše, če vlada ne bi delala nič, saj tako tudi škode ne bi bilo.