V središču Dublina, 300 metrov južno od reke Liffey, stoji enonadstropna hiša. Zgoraj stanovanja, spodaj modro obarvan vhod v poslovalnico z imenom Bosnian Community Development Project (Razvojni projekt bosanske skupnosti). Urad je bil namenjen večinoma muslimanom, ki so iskali delo in boljše življenje. Irci so nanj postali pozorni, ko je to otoško državo udarila finančna kriza. Odkrili so, da begunska družina na leto prejema 90.000 evrov socialne pomoči in nihče od teh Bošnjakov ni delal. Niti niso dela nikoli iskali. Izkazalo se je, da je bosanski razvojni projekt pravzaprav namenjen temu, kako kar največ izmolsti od irskih davkoplačevalcev. Slednji so bili ogorčeni, saj morajo oni plačevati davke, družina s staršema v najboljših delovnih letih pa ne. Še več. Tudi del stroškov za stanovanje jim je plačevala država.
Res je, avtohtoni Evropejci se v povprečju starajo, vse manj delovno aktivnih vzdržuje vse več upokojencev, tudi podaljševanje upokojitvene starosti ne pomaga več. Tega se vsi zavedajo, ena od rešitev so priseljenci, vprašanje je samo, koliko in predvsem katere spustiti v državo. Takih, kot je bila muslimanska družina, zagotovo ne. Irska je danes malo bolj izbirčna in pazljiva, čeprav je bližnja Anglija (skupaj s Francijo in Švedsko) med najbolj zaželenimi cilji beguncev. Časnik Finance je pretekli teden imel kot rešitev vprašanja staranja prebivalstva na prvi strani velik naslov Dobrodošli, begunci, stran dlje še komentar urednice Simone Toplak z naslovom Hočem črnca, češ tudi Američani se lahko priseljencem zahvalijo za uspeh. Skoraj ni mogoče oporekati (no, jaz ne bi črnke, čeprav naj bi bilo to politično korektno), toda begunci zadnja leta tacajo v Evropo iz povsem drugačnih razlogov kot nekdaj. Danes imajo že kulturne, verske in politične zahteve. Ko že omenjamo ZDA: že predsednik Theodore Roosevelt mlajši je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Morajo se asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.
No, poskusite v iskalnik vtipkati v različnih jezikih ključni besedi »socialni prejemki«. Odprlo se vam bo več strani, ampak potrpežljivo poiščite kakšen uporabniški forum, presenečeni boste. Prihodnji migranti sploh ne iščejo držav, kjer bi najlažje prišli do dela, zaposlitve, ampak večinoma države, kjer najhitreje pridejo do socialne pomoči. Življenje, »dostojno človeka«, a na račun avtohtonih prebivalcev, je pravzaprav prva in edina ambicija večine beguncev. In pri tem so zelo inovativni.