Obramba pred obtožbami za rasizem je hoja med kapljami. Je vnaprej izgubljena bitka. Je misija nemogoče. Rasizem, največkrat uporabljena, hkrati najbolj zlorabljena beseda v zadnjih dneh, je postalo vsako ravnanje, ki ni naklonjeno ilegalnim priseljencem. Rasist je vsak, ki samo podvomi, ali so na stežaj odprta slovenska vrata dobrodošlice za begunce res primeren odziv. Celo več. Poziv k spoštovanju schengenskih pravil je postal fašistoiden, ksenofoben. Ker so prebežniki večinoma muslimani, tudi islamofobno. Nabor besed je res fascinanten. Uporabljajo ga vsi, od varuhinje človekovih pravic in samooklicanih »mirovnikov« do Amnesty International Slovenije in anonimnežev na družbenih omrežjih in forumih. Za slednje se zdi, da so v resničnem življenju zadnje luknje na piščalki ali nepotešene feministke. In ta pravičniški cvet je nenadoma začutil potrebo in dobil (očitno od Alaha) ponujeno priložnost, da v imenu nekakšne človečnosti in humanosti brezobzirno obračuna z drugače mislečimi. Ampak nisem povsem prepričan, da osebki v resnici vedo, kaj pojmi, s katerimi otresajo naokoli, v resnici pomenijo.
Kaj je rasizem? Pojem, ki je v uporabi zgolj nekaj več kot sto let, se je prvotno nanašal na diskriminatorni odnos oblasti do temnopoltih. Oblast poudarjam zato, ker sta za rasizem potrebna sovraštvo in (politična) moč. Običajen, bogaboječ človek lahko sovraži: črnce, belce, indijance, muslimane. To je povsem človeško. Kajti vsak ima pravico do diskriminacije. To izhaja iz osnovne človekove pravice, da se posameznik svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka. In se za to svojo povsem legitimno odločitev nima komurkoli za karkoli opravičevati. Ne oblasti ne mirovnikom ne nevladnikom. Vendar naši, običajno družboslovci take zdravorazumske razlage zavračajo. Ker jim to ne ustreza, ker je preveč svobodoljubno. Zato dodajajo pojmom povsem nov pomen, da lahko izpeljejo svojo agendo. Nikakor ne razumejo, da do muslimanov iz Sirije ne moreš biti rasističen v pravem pomenu besede – vsi pripadamo beli kavkaški osnovni rasi. Ker se delijo še v podrase, bi človek od tako »inteligentnih« ljudi pričakoval vsaj zmerjanje s podrasnim rasistom. Vendar je to zanje očitno preveč zapleteno, ne sliši se dovolj strašljivo.
Zato sem pretekli teden postal vse. Rasist, mentalno zaostalo prase, fašist, nestrpnež, nečlovečnež, islamofob, ekstremist, ksenofob. Vse, kakopak, na zlobni neoliberalni podlagi. Izključno zato, ker smo v Reporterju poročali tudi o drugi, temni plati muslimanskih priseljencev: da posiljujejo, izkoriščajo države gostiteljice, uničujejo tujo lastnino, namenoma povzročajo nasilje. In sem bil, drugače od večinoma anonimnih strahopetcev, pod članki podpisan – jaz, rasist.
