»Gimnastični super konec tedna so na GZS poimenovali tridnevno dogajanje, ko bo Ljubljana središče telovadnega sveta. Že drugo leto zapored – in to v velikonočnem obdobju – bosta namreč hkrati tekma svetovnega pokala v športni in mednarodni turnir v ritmični gimnastiki. Prvi bo seveda veljala veliko večja pozornost.« S takim uvodom so superšportno prireditev v dvorani Stožice na veliki petek oglašali naši vodilni časopisi. Televizija nam je na veliko soboto in nedeljo pokazala tri povsem prazne tribune, na četrti (očitno glavni) pa je bilo, če ugotavljamo dobrohotno, kakih sto do dvesto gledalcev v dvorani, ki jih menda sprejme 12.000!
Verjamem, da je šlo za svetovno kvaliteto nastopajočih, pa vendar si je nujno zastaviti nekaj vprašanj. Še toliko bolj, ker me je na nekaj pomislekov opozoril prijatelj, ki je bil sicer aktiven telovadec, celo asistent pri reprezentanci in seveda s to akademsko izobrazbo. Zgrozil se je nad vragolijami, ki jih izvajajo ti »športniki«, kajti menil je, da gre pri tem ne le za možnosti težkih poškodb, ampak že za ogrožanje življenj teh »mojstrov« in »akrobatinj«. To se je včasih dalo videti le v cirkusih – vemo pa, da so bili cirkusi od nekdaj (pa tudi v Sovjetski zvezi in komunistični Kitajski) svet zase, s povsem svojim načinom življenja. Sedaj pa se to meša v »vrhunski šport«. Zakaj se naj ne bi smelo?
Še posebno v »Jugi« se je ta transformacija iz »vrhunskega« v profesionalni šport – torej v novo obrtno panogo, šport, dejansko izvedla tako za javnost kot za akterje popolnoma neopazno. Starejši se bodo še spomnili, da je samoupravni socializem grajal kapitalistični svet, ki je imel profesionalne športnike, medtem ko so bili naši, pa vzhodnonemški in še posebej sovjetski športniki »čisti amaterji«, ki so se ukvarjali s športom iz gole ljubezni do športa. Ta tranzicija je trajala vsaj 50 let. Ni tako daleč, ko niso smeli na OI nastopati zahodni »profesionalni« košarkarji in nogometaši, vsaj od Barcelone (leta 1992) naprej pa tekmujejo na igrah prav vsi profesionalci – seveda v skladu s Coubertainovim geslom »važno je sodelovati«.
No, olimpijske igre so že dolgo največje slepilo iger in senzacij željnih množic, največji posel in največja javna prevara na svetu – tako po denarni kot politični plati, vsa olimpijska gesla pa so le še v posmeh etiki in morali (zadnji slovenski prispevek k temu je bila afera s slovito violinistko Vanesso Mae in Smučarsko zvezo Slovenije). Stvar je že tako daleč, da se že pojavljajo prvi pravičniki: Norveška se je odpovedala že objavljeni kandidaturi za organizacijo zimskih OI za leto 2022 – a v posmeh temu dejanju se za organizacijo zdaj potegujeta kitajski Peking in kazahstanska Alma Ata???
In tako je tudi z »vrhunskim«, »profesionalnim« športom. To je pač obrtna panoga, nič drugačna kot krojaštvo, zidarstvo in podobno. Ukvarjam se s to in to dejavnostjo in iščem interesente, ki jih to, kar ponujam, zanima. Če nikogar ne zanima, če nihče ne potrebuje mojih »storitev«, se pač tega ne morem iti. Skupnost državljanov, državo, načelno zanima spodbujanje obrti, ne pa financiranje posamezne obrti. In isto velja za obrt: šport. Če koga zanimajo predstave športnikov, naj jih hodi gledat in naj pač plača vstopnino, lahko jih sponzorira, je donator, karkoli, ni pa to ne naloga in ne interes države – to ni v javnem interesu! To seveda zlasti velja za »naše izjemne športnike z izjemnimi svetovnimi naslovi in kolajnami«, ko na njihove predstave – tekme nihče ne hodi. In potem jih plačuje država iz proračuna. Je to v redu?
Tako je tudi z v začetku omenjeno vrhunsko prireditvijo v gimnastiki. Če ni gledalcev, to pomeni, da je ta dejavnost (pozor: govorimo le o profesionalnem ukvarjanju) namenjena pač samo tistim, ki se s tem ukvarjajo, to pa ni javni interes. Lepo, da se s tem ukvarjajo iz svojega veselja in iz svojih sredstev – ne pa, da nekaterim ukvarjanje s športom plačujemo vsi državljani – čeprav nas njihovo ukvarjanje niti malo ne zanima. Pa naj še enkrat pozovem: oglejte si v ponedeljkih poročila s tekem raznih slovenskih profesionalnih lig, pa boste videli, da je tudi le po sto ali dvesto gledalcev – razen nekaterih izjem (večina teh klubov pa je v stalnih dolgovih – a o tem kdaj drugič).
Ta slovenska obsedenost – biti najboljši na svetu, pri tem je popolnoma vseeno v čem, v kateri dejavnosti, v katerem športu, koliko ljudi na svetu se še ukvarja s to dejavnostjo ali športom, samo da smo najboljši, prvi, se kaže pri »obrti: športu« tudi v »znanstvenem pristopu«: ugotovili so, da ima človek sklepe in kosti v začetku življenja še pretežno hrustančaste, povsem gibljive, sčasoma pa večina tega okosteni. Tako so ugotovili, da morajo deklice začeti z določenimi gibi – z vadbo, s treningom – že z drugim letom starosti, da tako ohranijo sklepe gibljive dalj časa. To je tisto, kar omogoča čudežne »čarovnije« – telovadne elemente v uvodu omenjeni dejavnosti. Počenjajo res neverjetne stvari. A to le, če začno trdo vaditi z drugim letom starosti. Ali to počno iz svojega veselja, iz svojih nagibov – ali jih k temu prisilijo, pomeni navdihnejo starši? Ob tem se morajo od istega leta naprej držati stroge diete – ostati morajo strogi suhci in suhice ves čas svoje obrtne – tekmovalne kariere. Ta pa se lahko (in večinoma tudi se, kajti prihajajo nove in nove 14-letnice) konča že z 20. letom, raje pa še prej. Kje je mladost, kje so otroške igre, odraščanje? Tako ni samo v gimnastiki, a tako zgodaj (z drugim letom) ne začno nikjer drugje. Smučarski skakalci (ta šport je le za profesionalce – po končani tekmovalni karieri ni rekreacijskega skakanja) začenjajo v zgodnjem otroštvu ob enako strogi dieti, drug primer pa so plavalci, ki tudi začenjajo res v ranih letih, v duhamornem »drilu« od enega do drugega roba bazena, ure in ure v klorirani vodi? Pa še kdo!
Današnja družba ima polna usta skrbi za otroke, za njihove pravice in njihovo zdravo, neovirano rast. Kako to, da za ta pojav ni nobenih pomislekov ali problematiziranja? Ja, na začetku smo omenili ob tem cirkusu. Da je cirkuško življenje nekaj prav posebnega, da se ljudje za tako življenje odločijo zavestno. Da, večina cirkuških ljudi izhaja iz cirkuških družin, ki so se odločile za tak način življenja, tudi za svoje otroke.