Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Janez Turinek: Vse delam novo

Deli na:

Ker ni imel hiše, da bi mu razbili okna in vrata, tudi ni imel avtomobila, da bi mu lahko vrgli kamen v sprednjo šipo, smo ga potem, ko je prijahal na oslu, kot kralja miru pribili na križ. Golobradi mladenič je opravičil zaupanje križanega Galilejca in pod svojo streho sprejel njegovo užaloščeno mater. Sledilo je 20. stoletij in nešteto osebnih in kolektivnih velikih petkov. Ker me ganejo ženske solze, še posebno takrat, ko izgubljajo svoje otroke, nemo opazujem krivične sodnike in sejalce zla, ki hladno in brezbrižno mojemu narodu ubijajo Očete. Strahovlada ideologij se je vedno vlekla kot dolga zima. Dva razbojnika, eden na desni, drugi na levi strani križa, sta počasi umirala in končno umrla. Nastalo je zatišje in na zemljo se spustil mrak.

Ob zori drugega dne sem zagledal Petrovega naslednika, kako je poljubil tla moje domovine in opogumljal družine s svojim imenom Benedikt, ko je polagal temeljni kamen ustanove, iz katere je zasijal napis: »Pridite blagoslovljeni mojega Očeta in prejmite posestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.« (Mt 25, 34). Velik nov kompleks stavb z obzidjem je postal podoben samostanu tiste pasme menihov, ki so v 7. in 8. stoletju po Kristusu med naše prednike prinesli luč evangelija, to so dobri preizkušeni benediktinci.

Misijonar, ki je zapisal Brižinske spomenike: »Če bi ded naš ne bil grešil, * bi v veke mu bilo živeti, * starost bi ga ne prijela, * nikoli bi tuge ne imel * niti solznega telesa nikdar, * a v veke bi mu bilo živeti«, je zunaj delil vabila v mogočno hrastovo spovednico. Opazil sem vratarja te veličastne posvečene ustanove. Bil je musliman, tako kot v Jeruzalemu cerkve Božjega groba. Brez prenehanja je ponavljal besede: »Človeka ne morete nikoli izbrisati.« Vprašal sem ga, kako mu je ime. Odgovoril je: »Ime mi je Mehmedalija Alić in imam ključe vhodnih vrat in enajstih pregrad.«

Od obilice sončnih žarkov in vročine sem postal žejen. Ta človek, oblečen v preprosto rudarsko obleko, mi je tiho iz krstnega studenca, levo od vhodnih vrat, ponudil kozarec pitne vode. Na čaši je bila zapisana beseda sočutje. Spoznal sem, da sem na kraju, ki si ga je Bog izbral, da požene mladika iz Jesejeve korenine. (iz 11, 1) To je Golgota na sončni strani Alp. Posvečen prostor, kjer je bilo darovano naše Velikonočno jagnje: zdelo se mi je, kot da sem na Teharjah ali v Kočevskem rogu. Zagledal sem svoje vrstnike, ki so zidali novo, živo svetišče, posvečeno blaženemu Janezu Pavlu II., papežu, ki nam je iskreno dejal, da nas ima rad. V kripti Marijine hiše sem spoznal, da prinašajo v daritev za grehe svojih očetov vse razmetane kosti bratov in sester, ki so nemo bile zavržene kot smeti po rudniških jaških sv. Barbare, Starega Hrastnika in drugih do zdaj znanih 666 prikritih grobišč. To se je dogajalo od 27. aprila, dneva, ko naj bi se hudič v tej deželi strgal z verige, pa vse do 24. maja, ko so potekale priprave na praznik. Antigona in Jožef iz Arimateje sta zapisovala imena.

Vstopil sem v svetišče, ki je oživelo. Zagledal sem napis Totus tuus. V središču svetišča sem opazil velik oltar, na katerem se daruje Kristusova daritev za ozdravljenje spomina mojega naroda. Okrog njega so stali kot kerubini sami pogumni mladeniči, sinovi mojih rojakov, prej razkropljenih po vsem svetu, zdaj zbrani pod eno samo streho. Ti mladi izbranci nove evangelizacije so zapeli: »Svet, svet, svet si ti Gospod.« Kot mogočna kiparska delavnica, v kateri se spoštljivo kleše poštena in lepa slovenska Beseda, ki je zdaj tukaj pozlačena z Resnico.

Očetje na tujem so zaman hrepeneli, da bi videli ta dan. Sinovi so se po božji obljubi čudežno vrnili v Kanaan. Jok žena in mater je izginil, solze so se posušile. Na koncu tega svetega mesta je stala pekarna, v kateri so roke deklet mesile, pekle in razdeljevale sveži kruh tujcem, vdovam in sirotam. Prihajali so ljudje iz vseh koncev in krajev, vseh generacij. Tistega, ki ti podarja kruh, nikoli ne pozabiš.

Med gosti sem opazil svežega župana našega glavnega mesta, ki je bil tudi moj vrstnik. Ljubljano je poleg mest, kjer se pečejo dobri čevapčiči, pobratil še z Jerihom v Izraelu, to je z najstarejšim, najnižjim in najtoplejšim mestom na svetu.

Pobratenje pa se je čudežno zgodilo tudi z vsemi tistimi avstralskimi, in južno- in severnoameriškimi mesti, v katerih Slovenci pomenimo znatno število prebivalstva. Kako lepo je bilo videti tablo v začetku mesta, na kateri je pisalo: Ljubljana pobratena s Camberro, Buenos Airesom, Clevelandom …Trstom in Celovcem. Županova žena je prinašala kvas in moko za veliko pekarno.

Potem se je oglasil otroški vrvež in pesem v božjo čast in slavo. Bili so otroci mojih veroučencev. Spoznal sem jih in oni so spoznali mene. Njihovim staršem sem vedno govoril: »Nikoli se ne primerjajte drug z drugim, nikoli. Vsi ste originalni. Vsakega izmed vas je Bog ustvaril zato, da boste drug drugemu v življenju odpirali vrata v svet in gradili med seboj mostove sožitja. Ne bodite igralci, ne pretvarjajte se, to se ne izplača. Privoščite si pristnost, ki je največja svoboda, in uživali boste zaupanje ljudi!« Otroci se pogovarjajo samo z ljudmi, ki jih poznajo, najprej so to ati, mama in boter. S tujci se ne pogovarjajo.

Srečni ljudje, ki lahko odrastejo brez maske na obrazu, med njimi danes stojim tudi jaz. Če nas povezujejo drugačni interesi, kot sta iskreno prijateljstvo in dobra volja, potem se lahko poznamo dvajset, petdeset let, pa živimo med seboj kot popolni tujci, se ne poznamo. Birokracija in judovska postava imata nekaj skupnega, papir vse prenese. Božja roka piše v človekovo srce. Ljudje smo živa skupnost takrat, ko lahko gledamo drug drugega v čisto srce. Otrok ne moremo prinesti okrog. Brez njih ni prihodnosti.

Svetišče je zaradi številnih otrok gorelo od družinske molitve. Tisti, ki nas je vse zbral skupaj, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in nam ga dal. Vsi smo jedli in se nasitili. Takrat so se nam odprle oči in smo ga spoznali. Edinost, sreča, sprava so se končno spet vrnile k nam, domov v Očetovo hišo. Iz nje sem zaslišal močen glas, ki je rekel: »In obrisal bom vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja! Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« Nato mi je rekel: »Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec.

Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin. (prim. Raz 21, 1–7). Rodilo se je novo gibanje z imenom Aleluja. Zgodila se je velika noč.