Potem ko sem si preteklo leto otresel pariški prah s svojih nog (prim. Lk 9,5), sem na poti domov čakal tri četrt ure pred karavanškim predorom. Poln elana sem stal pred vrati domovine, s tisto pesmijo v srcu »Kje ste oznanjevalci Kristusovih besed, čaka vas domovina … «. Ko pa sem končno vstopil, sem začudeno ugotovil, da me odprtih rok ne pričakuje ne mati domovina in ne mati Cerkev. Obe je namreč za kratek čas zamenjala duhomorna mačeha. Spoznanje več, predsodek manj, če imaš take prijatelje v svojih vrstah, sovražnikov sploh več ne potrebuješ – tri četrt leta sem lahko od daleč opazoval »gasilce«, ki so vlivali vročo vodo na moj duhovniški ogenj. Ni jim ga uspelo pogasiti. Čeprav nimam potomcev, sem ta čas izkoristil za spoznavanje Tržaškega zaliva in mesta Trsta, v katerem mi je v Marijini cerkvi sobrat duhovnik Matjaž podelil bolniško maziljenje, da ne bi več sovražil tistih, ki so mi naredili krivico doma in v svetu.
Kaj se je vendar zgodilo s Cerkvijo na Slovenskem? Ne vidimo več znamenj, ni več nobenega preroka, nihče med nami ne ve, doklej bo to trajalo. (Ps 74,9) Cerkvi so po raznih aferah nataknili nagobčnik, vsi vpleteni odhajajo z veliko sramoto. Zgodile so se pedofilske afere, zgodil se je finančni polom mariborske nadškofije, zgodil se je nadškof Uran. Pred predsedniškimi volitvami lahko pričakujemo še kakšno svežo afero. Moji Cerkvi naj vendar že Bog pomaga, da se bo v medijskem svetu končno znašla. (prim. Mt 10,19) Trenutni odzivi za javnost so namreč primeri, kako se to ne dela. Odgovornim v tej dva tisoč let stari instituciji počasi postaja jasno: kadar držimo skupaj in se ne grizemo med seboj, nam »firme« ne more hudič vzeti; pri tem ne more biti nobenih osebnih interesov, gre izključno le za Kristusovo stvar.
Drugo, kar si morajo duhovniški »metuzalemi« (duhamorne osebe) enkrat za vselej priznati, je, da jih je povozil njihov emšo. Nemogoče je pričakovati duhovniški naraščaj v okolju, ki je zaprt sam vase, brez vetra, ki bi kot burja odkrival strehe. (prim. Lk 5,19) Družba se je navadila, da se Cerkev javno odzove samo takrat, kadar jo pesti kakšen škandal. Ker pa je teh na tako majhnem prostoru veliko, smo medijsko aktualni. Svež veter je vedno pihal v Kopru. Tam se iznad mesta dviga mogočen zvonik. V svetišču lahko hitro opaziš enega zares velikega škofa, Jurija po imenu. Njegov preroški dar razlaganja Svetega pisma potrebuje slovenski medijski prostor.
Ljudje so utrujeni od prenasičenosti in odtujenosti. Tako žalostno je, da polovica sveta »crkuje« od prenažiranja, druga polovica ljudi pa umira od lakote. Mediji pa nas fujtrajo s polresnicami stricev iz ozadja. RTV-prispevek plačujejo živi in mrtvi: jaz, ki sploh nimam televizije ali radia, dobim položnico, hkrati pa vem, da jo pošiljajo tudi državljanu, ki je že leto in pol mrtev. Zaman pričakujemo v zameno za RTV-prispevek veliko užitnih vsebin, ki bi nas nagovarjale k poštenosti, pravičnosti, resnicoljubnosti. Vsi tiskani dnevni časopisi, televizijske in radijske postaje bi morale našemu dosedanjemu predsedniku Türku že zdavnaj pokazati vrata. Pet let je imel čas, da bi se zavedel, da je on zaradi državljanov in ne državljani zaradi njega. Če je on res tista naša najboljša izbira, ki jo imamo za letošnje predsedniške volitve, potem se spet vedemo samomorilsko.
Glede varstva osnovne celice družbe ima dosedanji predsednik Türk eno kontroverzno lastnost, ki jo kaže skupaj s svojim najboljšim prijateljem Jankovićem: ni homoseksualec, podpira pa istospolne poroke za svoje otroke. Kandidat za predsednika republike mora vendarle zadostiti nekaterim osnovnim civilizacijskim pogojem. Prvi pogoj je: državljani pričakujejo od kandidata za predsednika republike stabilno družino. Kandidat mora predstaviti državljanom svojo ženo oz. kandidatka svojega moža. Drugi pogoj pa je, da je oseba pri zdravi pameti. Brezdomka in suspendirani duhovnik se očitno šalita s kandidaturo. Nemci, po katerih se tako radi zgledujemo, so že pogruntali, da je dobro imeti predsednika, ki ima prečiščene pojme glede preteklosti, tak Joachim Gauck zagotovo je.
Mi še nismo imeli predsednika, ki bi rekel, da je naravno okolje za rdečo zvezdo morsko dno; ki bi ne bil povezan z nekdanjo tajno službo Udbo; predsednika, ki bi ga ne vodili strici iz ozadja. Nikoli še nismo imeli predsednika, ki bi združeval vse ljudi dobre volje, ljubil in spoštoval vse, kar je temu narodu sveto. Moj kandidat za predsednika Slovenije bi bil gospod Valentin Inzko, koroški Slovenec. Toda ali je sploh mogoče, da postane predsednik države nekdo, ki biva zunaj njenih meja, npr. v Trstu ali Celovcu. Najbrž bi tudi njega pustili čakati tri četrt ure pred karavanškim predorom. Morda le uspe nekdanjemu šolskemu ministru, ki prihaja iz Bruslja Slovenkam in Slovencem dopovedat, da meje ni več na Karavankah, da je konec II. svetovne vojne, da ni več prvorazrednih in drugorazrednih državljanov.
Otroci so srečni, ker se bosta čez nekaj dni spet začela šolski pouk in verouk. Ne zanima jih gospodarska rast ali recesija, zanimajo jih razprtije v Cerkvi ali predsedniške volitve. Otroci si želijo varno okolje družine in da bi si zanje nekdo vzel čas, ker so v tej deželi poleg starostnikov najbolj zapuščena vrsta ljudi. Znamenja časov zahtevajo od nas, da ravnamo odgovorno do prihodnih generacij, kajti tudi otroci bodo odrasli. Težko je v tej deželi odrasti. Meni je le uspelo. »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.« (1Kor 13,11)