Poleg Kristusovega vstajenja je letošnjo veliko noč zaznamoval tudi novi papež Frančišek. Z vsemi ljudmi dobre volje sem srečen, ker je zmagala moja linija v kardinalskem zboru. To smo tisti, ki smo kot cestninarji, ki sedimo zadaj in si še oči ne upamo vzdigniti proti nebu, ampak se tolčemo po prsih. (Lk 18, 9–14) Moje upanje ni bilo zaman.
Vsako resno podjetje ima v svojem letnem načrtu obnovo oz. remont. Še zlasti ta pojem poznajo v jedrskih elektrarnah, kjer prebivalci Zemlje najbolj občutijo udarec, če obnova reaktorjev ni dosledna in pravi čas, kot se je zgodilo v Fukušimi in Černobilu. Mnogi so gradili ogromne hiše, ki jih danes nihče od vnukov ne zmore več obnavljati; vsaj notranjost stanovanja se mora vsakih na nekaj let prebeliti, da dom zasije v novi luči. Hlastanja po imeti in imeti, ne da bi že danes razmišljali, ali bomo sposobni vse to ohranjati in obnavljati, je konec. Nihče ne bo ničesar odnesel na drugi svet.
Tudi Cerkev se bori za svoje pravo mesto in pravo javno podobo. Ecclesia semper reformanda oz. dokaz, da se Cerkev vedno prenavlja, je vendar v tej nenehni skrbi za njeno »urejeno kanalizacijo, odvoz smeti, ometanje pajčevine ... in odpiranje oken za sveži zrak«. Zato z velikim spoštovanjem gledam na pontifikat papeža Benedikta. Nemec je imel daleč najmočnejši čut za remont. Pri njem je ena plus ena vedno dva. Srce Cerkve je okrepil s svojim teološkim srčnim spodbujevalnikom in ji zapustil neprecenljivi zaklad teoloških misli 21. stoletja. Na drugi strani pa se je lotil odstranjevati z obličja Cerkve največjo umazanijo: izganjal je pedo- in homodemona, ki se je polastil mnogih posvečenih oseb po vsem svetu. To je bil njegov križ, s katerim je mirno obiskoval narode in se povsod srečeval z osebami, ki so bile spolno ali kako drugače zlorabljene od duhovnikov. Zavedal se je, da je Cerkev lahko učiteljica narodov samo, če ima sama počiščeno pred svojim pragom. Hvaležen sem mu za »pomladansko« čiščenje Cerkve. Zdaj pa spoštujem tudi njegovo odločitev, da je predal štafeto nasledstva apostola Petra. Tudi ob odstopu s papeškega mesta se je odzval kot Nemec, ki še pravi čas preda vajeti v druge roke, saj ne bo čakal, da se bi stvari same po sebi uredile, kot smo nekako navajeni v Sloveniji. Ko Nemec nima več nadzora nad zaupano mu nalogo, se umakne. Ko je opazil, da vlak drvi proti podrtemu mostu, je potegnil ročno. Ves svet je sicer onemel ob tej odločitvi, saj je za svet to nekaj novega in neobičajnega, zanimivega. Kristjani v srcu Cerkve so nadaljevali in okrepili svojo molitev. Oddaljeni so se za trenutek takoj obrnili nazaj v očetovo hišo in se spraševali, kaj naj bi to pomenilo?
V zelo kratkem času se je na balkonu bazilike sv. Petra pojavil novi papež, ki si je izbral ime Frančišek. Takoj je oživel lik Frančiška Asiškega, ki že 800 let s svojim uboštvom pomede v svoji kategoriji z vso konkurenco, tako kot Tina Maze v smučanju. Frančišek se je odločil soočiti se z resnico. Zbudil je ljudi in jih je pripeljal nazaj v Cerkev. »Prijatelji, ne boste pomagali revežem?« In prošnja: »O Bog, naj bom tvoje orodje miru, kjer je sovraštvo, naj sejem ljubezen, kjer je žalost, naj sejem veselje.« Iz sina bogataša Petra Bernardoneja se spremeni v berača med berači. Nekdanji prijatelji ne morejo razumeti tega – manj kot ima, bolj je Frančišek srečen. Frančišek pomeni pot v prvo Cerkev, njegovi sobratje so bili sami sinovi bogatašev, ki so prodajali svoje premoženje in dajali potrebnim. Frančišek se je približal takratnim gobavcem, ni ga bilo strah. V Božjih očeh je tako ali tako vsak izmed nas samo človek. Njegovim sodobnikom ni šlo v račun, da lahko pridigaš o Svetem pismu in hkrati pomagaš revežem. Ta paradoks zbuja vprašanje: »Le kdo mu je dovolil, da govori v božjem imenu?« Pri samem papežu je bil najprej zavrnjen. Šele po papeževi nočni mori in sanjah, v katerih je videl Cerkev, kako se podira, in ko se mu je nato v sanjah prikazal Asiški, takrat je poklical asiškega klošarja v avdienco. Na skupnem sestanku je papež Frančišku priznal, da je bil tudi on mlad in je hotel spremeniti svet, blagoslovil je njegov novi red ter mu zaupal luč Cerkve. »Naredi me za orodje tvojega miru.«
Letošnja izvolitev novega papeža in vse, kar je povezano z njegovim izbranim imenom, zbuja pozornost. Vse domače novice so zaradi tega postale drugorazredne. Vse se vrti okoli novega papeža iz Latinske Amerike. Že samo njegovo ime je provokacija, pa ne le za rimsko kurijo, ki nemo gleda papeževe protokolarne napake, ampak ves svet, katerega oči so se zopet zazrle v mesto Rim. Cerkev mora provocirati ta svet. Novi papež si veliko upa. Nastopa kot tisti, ki si je zadal močan program že s svojim imenom, potem s svojo preprosto in simpatično govorico. Njegov najmočnejši adut pa odseva njegova globoka povezanost s trpečim, s križanim in vstalim Odrešenikom. Papež Benedikt je bil papež velikega četrtka in velikega petka Cerkve, ko Kristus občuti zapuščenost in osamljenost, ko mu do konca sledi samo peščica, papež Frančišek pa je očitno tisti Petrov naslednik, ki s srčnimi kristjani velikonočnega jutra teče proti praznemu grobu. On je tisti, ki bo doživljal Jezusove besede po vstajenju: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19-26)