Gospod Bog mi je dal pred dvema mesecema novo poslanstvo: »Janez, popravi streho moje Cerkve, ker pušča na vseh koncih...« Odgovoril sem mu ponižno: »Napravi iz mene krovca!« Ob tem pa sem si mislil, le kako naj jaz zamenjam na tej cerkvi tisoč dvesto kvadratnih metrov azbestne strehe, ko pa smo že pregovorno Štajerci sinonim v svetu cerkvenih financ nekaj svetlobnih let daleč od pozitivne ničle. Zagledal sem moža v belih oblačilih, ki me nagovoril: »Pojdi na streho, pa ti bom pokazal, kje pušča streha moje Cerkve.
Velike poškodbe na strehi te bodo prizadele, nikar pa se jih ne boj. Predstavil ti bom krovce, ki so med nebom in zemljo veliki v Gospodovih očeh.« Tedaj sem zagledal veliko množico, podobno tisti v Postojni leta 1996. Vsi so rinili v svetišče. Vsemogočni si je izbral tisto, kar je na svetu slabotnega, da bi osramotil vse nabuhnjene, pohlepne in zavistne. Izbral si je najboljše mladeniče in mladenke, njihovi otroci so bili neomadeževani od sveta. Rekel mi je: »Zdaj boš kmalu zagledal zdravo slovensko družino. Da jo boš lahko videl, moraš na streho.« Stopil sem na lestev. Kot otrok sem v zaupanju v božje varstvo plezal navzgor, pa mi je hotel hudič spodaj spodnesti lestev, da bi padel.
Boril sem se in klical na pomoč. Bog mi je poslal naproti nadangela Mihaela, poveljnika nebeške vojske, ki je počasi umirjal moje srce in me obdal z ljudmi, ki so mi spet usmerili pogled v Nebo. Od zemlje sem spet ponosno gledal navzgor, proti tisti strehi, kjer vse pušča, a hkrati daje razgled na lepoto slovenske družine. Prišel je prvi jesenski naliv in opazil sem, kako je povsod v svetišču zamakalo. Če je že Judom dal vedeti, da je važnejše poučevanje Tore, kakor gradnja templja (Megillah, 16b), le zakaj potem Gospod Bog od mene pričakuje, da obnavljam nekaj, kar je tako zelo minljivega, kot je npr. streha na cerkvi. Še več, poučevanje Tore celo prekaša spoštovanje očeta in matere (Shabbath, 83b), Tora je več kot duhovništvo in kraljevanje (Pirge Aboth VI, 5−6). Kdo me je učil Postave in zapovedi Ljubezni?
Na prvi šolski dan sem odšel v Ljubljano, glavno mesto mojega naroda. Na Tromostovju se je zgrnila nekaj tisočglava množica dijakov. Fantje so s črnimi flomastri barvali telesa deklet. Po vsem trgu so srednješolci razmetavali moko, kot da smo sredi največje blaginje. Mislil sem si, da jih v šoli še niso učili, da »kruh« zasluži tudi veliko spoštovanje in tudi vse, kar je z njim povezano. Iz množice je naenkrat priletela kavi podobna brozga v lončku – naravnost v moj hrbet, na mojo edino belo srajco. Natulil sem smrkavca in se odpravil do bližnje policijske »marice«, parkirane ob frančiškanski cerkvi. V kaosu, ki je nastal, sem oba policista vabil, naj vendar pričneta opravljati svoje delo. Pa sta se skoraj polulala v svoj avto. Poklical sem številko 113 in vprašal, če imajo policisti slučajno kolektivni dopust, da so zmogli za tako veliko množico razigranih dijakov poslati le dva preplašena varuha javnega reda in miru. Razdejanje sredi Prešernovega trga me je postavilo pred nov izziv za vzgojo mladine.
Mladina je samo ogledalo nas, je bumerang za vse zablode odraslega sveta. Ko sem na twitterjih levičarjev opazil sklicevanje na Boga in Biblijo, sem postal prepričan, da bo kakšna prihodnja levičarska vlada pri nas uvedla neke vrste verouk v šole, tako kot je Medvedjev to napravil v Rusiji ali pa kot francoski minister za šolstvo Vincent Peillon, ki poskuša uvesti neki predmet, pri katerem naj bi vzgajali otroke v moralne in odgovorne ljudi. Mlademu rodu se bo torej poskušalo dopovedati, da smo ga prej pač vsi lomili, zdaj pa bodimo vsi pošteni in prijatelji. Medgeneracijsko prijateljstvo se gradi tam, kjer se ne pretvarjamo, kjer imajo mladi prihodnost in so dobrodošli. Ko ne bo potrebno več mlademu človeku nobeni avtoriteti lesti v zadnjico, ampak bodo avtoritete same po sebi vabile k dobremu in lepemu življenju, potem se bo začel dialog. Zgodila se je recesija moralnih avtoritet.
Zato sem stopil v Maribor, ki je zaradi našega svetnika ozdravljen. Slomšek je pribežal s Koroške pred pretečo in hladno germanizacijo. In fuga salus – v begu je rešitev. Zaradi tega imajo danes Mariborčani v svoji sredi naš največji moralni zaklad, posmrtne ostanke blaženega Antona Martina, kraj, iz katerega govori duh slovenski Cerkvi. Ena izmed lastnosti svetnikov, tudi A. M. Slomška, je ta, da niso podkupljivi, da zavračajo korupcijo. Blaženi škof je bil neizprosen do vseh, ki so se zanašali na svoj napuh in pohlep. Kot vizitator benediktinskih samostanov po Avstriji je brez strahu zdravil rane Cerkve in hkrati svoje duhovnike in božje ljudstvo zgledno navduševal za zbiranje zakladov za nebesa. Tako ga lahko častimo kot priprošnjika za poštenost in pravičnost. Za vse rakaste tvorbe našega družbenega telesa je Slomšek ena dobra »kemoterapija«.
Vse minljivo si bo nadelo neumrljivo. Nihče se ne veseli, da ga bodo nekoč žrli črvi. Od kod torej še vedno nasmeh na obrazu nekaterih, ki se poslavljajo s tega sveta? Tako imamo tudi ohranjeni nasmešek, ki je bil upodobljen pred stopetdesetimi leti sicer zelo resnega Slomška. Prihodnost je v rokah pogumnih, tistih, ki se ne bojijo križa.