Lisjaki enoumja so v tej podalpski različici demokracije svoj brlog popolnoma prilagodili slovenski kuri. Danes jim ni niti več nerodno, ko prepričujejo sodišča, policijo, prosveto, da so kure same krive za svojo nesrečo, saj silijo v lisičje brloge, in da tam odlagajo zlata jajca. Kokoške, godne za lisičji želodec, pa se čudežno same od sebe takoj slečejo in gredo na lisičji krožnik. Tako že prevladuje prepričanje, da so lisjaki v bistvu žrtve slovenskih kur, ker se jim same po sebi vsiljujejo na njihov jedilnik. Ubogi lisjaki se tem kuram nikakor ne morejo več upirati in vsako ob prvi priliki s kostmi vred pogoltnejo. Zaradi goltanja se mnogim lisjakom kakšna kurja kost zatakne v grlu. Sodišča pritrjujejo, da so si kure za to čisto same krive, da se lisjaki in lisice, ki imajo brloge po vsej Ljubljani, nažirajo z vsak dan novimi in svežimi kurami, za katerimi ostaja le še perje.
Naši lisjaki skoraj nimajo naravnega sovražnika. Obstaja le en moteči jež, ki se je v mladosti zelo navduševal nad društvom lisjakov. Celo mislil je, da je tudi on lisjak, pa je kasneje, ko se je malo bolj pogledal v ogledalo, spoznal bodečo resnico o sebi. Ta jež s svojo družino je edini, ki je nepredvidljiv v tej naši lisičji demokraciji. Čeprav imajo lisjaki v svoji podvrsti nenehno na preži 571 podlasic, ki noč in dan bedijo nad gibanjem tega ježa, pri tem jim je celo ena finska podlasica pomagala, da bi tega ježa ustavili, se ta vedno znova nevarno približuje jedru lisičjega brloga. Glavni lisjak je pred leti celo združil 21 kurjih farm, ki jih vodijo najbolj prekaljeni lisjaki, in po podlasicah oznanil, da je to organizacija Unicef za kure oz. kurji nacionalni interes. Čeprav gre za golo goltanje kur, so te omamljeno navdušene nad lisjaki. Podlasice imajo svoj največji brlog na TV Hanzi, od koder prepričujejo kure, da je za razmere v kurniku kriv jež, čeprav nima nič s kurami, njega zanima v bistvu le lisičji brlog.
Največji paradoks je, da piščancem že v osnovni šoli razlagajo, da so lisjaki veliki dobrotniki kur. Potem ko so volkovi s pomočjo medvedov bili leta 1945 pregnani na sever, so iz hoste prišli lisjaki in lisice. Lisjak maršal je peteline obtožil, da so sodelovali z volkovi, in so jih lisjaki in lisice v dobrih štirinajstih dneh vse podavili. Kur nato ni nihče več pazil. Kapuni pa, ki so takrat preživeli, so se lisjakom le nemo nasmihali. Lisjaki in lisice pa so harale od kurnika do kurnika in si jemale, kolikor so želele, brez sočutja do kur. Ko so domače in gozdne živali leta 1990 prvič svobodno izbirale med seboj kralja živali za živalski vrt sredi Ljubljane, so dobile večino združene mravlje, čebele, ježi in kure; lisice so se za trenutek poskrile v brloge in čakale na ugoden trenutek. Mravlje so ustvarile novo samostojno mravljišče. Čebele so pridno polnile novo hišo z medom. Jež je poskrbel za dobro vojsko, premagal četrto največjo armado na svetu. Z zastave so strgali lisičje simbole. Potem pa se je začelo. Kure so spet strašno pogrešale obiske lisjakov, pa čeprav je za vsakim obiskom kakšna izginila. En lisjak je za malo malico pospravil dobrega kopuna iz Negove. Oprostite. Podlasice so mi rekle, da naj napišem, da si kure same želijo intimnih pogledov z lisjaki in lisicami. V šolah so lisjaki uvedli lisičjo moralo, in spet se piščance zastruplja s ponarejeno zgodovino, da so lisjaki veliki dobrotniki kur: v bistvu je bilo dejanje iz leta 1991, ko se je slovenska kura osamosvojila, napaka – seveda za lisjake.
Prelisičiti je spet in spet treba sodišča, medije … Veteranska organizacija, zveza borcev lisjakov in lisic, se brez slabe vesti kiti s simboli, na katerih je še kri zadavljenih kur in petelinov, ampak perutnina pri nas to samo nemo gleda in upa, da še ne bo ona jutri na lisičjem jedilniku – zaradi brezposelnosti, ločenih družin, kredita, naravnih nesreč, kot so žled in poplave. Lisičko Alenko, ki ne zna smučati, ampak je povzročila, da bodo vse kure spet nasankale, njo so jo lisjaki postavili, da predseduje kurniku, kokoši popolnoma mirno gledajo in prosijo za kakšno zrno koruze ali kakšnega črva. Petelinov ni videti nikjer.
Kot žarek upanja se je med lisjaki in lisicami nenadoma pojavila zlata prinašalka iz Črne. Sama sreča, da ni sama, ampak da jo že nekaj let spremlja buldog, pred katerim se naši lisjaki iz ljubljanskega brloga rajši umaknejo, kot pa da bi imeli opravka z njim. Ljubljanski lisičji brlog že desetletja slovi po tem, da je peteline davil tudi po inozemstvu. Dva lisjaka na Z in G bosta verjetno povabljena v Nemčijo, da pojasnita, zakaj je dihur Hanzi, po katerem se danes imenuje televizija naše džungle, spuščal kri tolikim hrvaškim petelinom in za to prejel nagrade, milijon mark.
Ker lisjakom druge živali vedno manj verjamejo, je nastal vik in krik med lisicami. Postalo jih je strah, da bi se odkrile njihove pojedine kur in petelinov, ki so jih izvajale pred letom 1990. Zato so za tiste shranjene jedilne liste sprejeli nov zakon, po katerem ne bi več mogli videti, kateri lisjak je katero kuro požrl. Ko je jež začel zbirati podpise za referendum, so lisjaki takoj na svojo stran začeli spet pridobivati kure, ki s prstom kažejo na ježa, medtem ko same končajo prej ali slej na lisičjem krožniku.
Lahko upamo, po svetopisemskem preroku Izaiju, da se bosta nekoč lisjak in kura skupaj pasla, ne da bi kura končala v lisičjem želodcu.