Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

plimovanje, piran, obala, morje, poplava-2023 Svet24.si

V Sloveniji je povprečen občan zadolžen za 629 ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Janez Turinek: Fide amici pariuntur

Deli na:
Janez Turinek: Fide amici pariuntur
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24) Bil je človek, ki ga je poslal Bog. Ime mu je bilo Liborius Scheckerman. Doma je bil iz Paderborna v Nemčiji. Postal je eden izmed sinov sv. Benedikta. V mladih letih se je po združenju Kolping pridružil benediktincem in vstopil v ustanovo sv. Eme v Admotu. Že Finžgarju je oče dejal, da lahko gre za duhovnika le, če ne bo podoben menihom iz Admonta. Očitno so bili takrat na slabem glasu, še Slomšek jim je kot vizitator zamenjal opata.
 
Danes so to tisti menihi, ki jim grozdje zopet zori v Jarenini in Jeruzalemu. Po vsej Avstriji pijejo vino znamke Janez, pridelano v Sloveniji. Spoznati človeka, kot je bil Liborius, ki je na dobrem glasu med ljudmi in duhovniki, je bil velik božji dar. Razumljivo je, da se je nenehno rad vračal v srce Cerkve, v Rim, kjer je študiral teologijo v zavodu Sant'Anselmo na Aventinumu.
 
Tam me je uvedel v skrivnost vesoljne Cerkve, saj sem se nenadoma lahko znašel med duhovniki iz vsega sveta, ki zalivajo korenine naše evropske krščanske istovetnosti po življenjskem pravilu Moli in delaj. Njegova velikodušnost je bila izjemna do slovenskega naroda, ki se je po njegovem »tisoč let boril za svojo pravico.« Številnim rojakom, ki so bili deležni njegovega gostoljubja, sem moral razlagati, da tega v tujini ne moreš doživeti, če sediš samo v svojem župnišču in čakaš, da bo kaj samo priletelo z neba. Če hočeš imeti po svetu odprta vrata, moraš tam imeti prave prijatelje, prijateljstvo pa je treba gojiti. Prijatelje si pridobiš z zaupanjem. 
 
Ko sem v letu 2006 prišel za župnika v župnijo Artiče, me je ta tujec tretji dan obiskal. Vstopil je v župnišče in rekel: »Was für eine Ruine!« Pogledal me je v oči in me vprašal, kaj sem storil škofu, da me je poslal na to »štraf faro«. Ker je že poznal mojo iskrenost, se je začudil, ko sem mu povedal, da sem sam izrazil željo, da na ta košček slovenske zemlje zopet prinesem dobro ime Cerkvi. 
 
Trinajstega oktobra 2007 je želel, da sem skupaj z njim navzoč pri posvetitvi nove cerkve v Fatimi na Portugalskem. Na poti iz Lizbone se nama je pridružil neki pobožni misijonar iz Sibirije, in takoj smo zmolili rožni venec. Nato naju je ta duhovnik iz Rusije vprašal, ali verjameva v fatimske čudeže. Pritrdilnemu odgovoru je sledilo najino vprašanje, v katerem hotelu v Fatimi ima rezervirano sobo. »Kar na klopi zunaj nameravam prenočiti,« je odgovoril. Povabila sva ga na pivo v hotel St. Mafalda, kjer mu je Liborius priskrbel sobo, mu izročil hotelske ključe in dejal: »Vprašal si me, ali verjamem v fatimske čudeže. Tukaj so ključi od tvoje hotelske sobe za ves teden, da ne boš spal na klopi zunaj, zate se je prvi fatimski čudež že zgodil.« Spili smo pivo kot oni trije v Emavsu. 
 
V letu 2008 sem za župnijo Artiče prodal avto, da sem faranom lahko napeljal ogrevanje v veroučno učilnico. Tri četrt leta sem se po svetu vozil na stop. Ljudje so mi radi ustavljali. Na jesen pa mi je Liborius dejal: »Avto ni luksuz, ampak je danes potreba, avto moraš imeti.« Ko sem mu odgovoril, da nimam sredstev zanj, je dejal: »Jaz ti bom kupil avto za tvoj artiški misijon.« Ta je tisto leto že cvetel. Kasneje mi je pomagal še pri nakupu kombija, s katerim smo z mladimi odkrivali lepote stare celine. Ob koncu tistega leta me je začel preganjati, naj prosim škofa, da me da študirati. Celo sam je šel do prvega celjskega škofa in se ponudil za sponzorja podiplomskega študija. Škof Anton takrat temu ni prisluhnil ali pa ga mogoče niti ni prav razumel, saj je človek govoril nemško. Nemški vizum ni bil dovolj zaupanja vreden, čeprav so bili nameni čisti. 
 
Potožil mi je, da se mu zdi Slovenska cerkev zelo vase zaprta, da ima občutek, kot da se malo sami sebe bojimo. Da smo kot v getu. Njegovim opažanjem takrat nisem pritrdil, dejal sem mu, da je to pač posledica katakomb iz komunizma. Kljub temu sem čez leto in pol le dobil dovoljenje za podiplomski študij v Parizu, nevede z napačnim vizumom, in artiška fara mi je v slovo zapela pesem Nuše Derenda Ni mi žal. Imam srečo, da povsod srečujem takšne ljudi, ki so še vedno pripravljeni popolnoma zastonj, brez kančka vonja po osebnih koristih, brez kakršnihkoli drugih osebnih interesov služiti Bogu in domovini doma in po svetu. Ti ljudje so mi podelili življenjski doktorat na temo »Zaupaj v božjo previdnost« s podnaslovom »Ne skrbi, kaj boš jedel ali kaj boš pil.« (prim. Mt 6, 25–34)
 
Liborius se je medtem poslovil od svoje ljubljene župnije, sv. Ane v Labotski dolini, in se preselil v dom za ostarele v Frauenberg. Ob moji vrnitvi iz Pariza se je smejal iz bolniške postelje in dejal: »Ali zdaj razumeš, zakaj sem ti tisti dan, ko sem te prvič videl, dal ime Vesuvio,« tako me je namreč klical samo on. »Ko sem te nekoč gledal na grobu tvoje matere, ko si tam jokal, sem vedel, da sva si v nečem zelo podobna, da si tako kot jaz tretjerojenec, ki je nezaželen za ta svet interesov. Zato boš še velikokrat na tem svetu, kjer vlada logika daj-dam, naletel na preračunljive ljudi, ob katerih boš izbruhnil kot vulkan«! Liborius se je pripravljen preselil v onstranstvo.
 
K večnemu počitku smo ga na njegovo željo položili v kripto samostanske cerkve sv. Blaža v Admontu. On mi je podaril svetinjo sv. Benedikta, jaz pa sem na njegovo krsto položil svetinjico Brezmadežne. Ni naključje, da je bil njegov pogreb letos na slovenski državni praznik, 25. junija, ko se lahko res Bogu zahvalimo za vse dobrotnike naše domovine. O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. (Ps 36,8). Vesuvio se je v meni medtem spet umiril, vulkan zaspal, zaprl sem se v svoj majhni svet, kjer je doma moja najboljša prijateljica, občutljiva gospa Resnica: »Ne bom je več omenjal, ne več govoril v njenem imenu, je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprta v mojih kosteh. Trudim se, da bi jo ugasil, pa je ne morem.« (prim. Jer 20,9)