Ko sem pred leti na svoji koži doživel nekakšno »Depalo vas« znotraj cerkvenih struktur, so meni, orlu, pristrigli najprej krila, nato pa me vrgli med kokoši in enega petelina. Simbol orla si nisem sam izbral, orlovska krila mi rastejo od svetega krsta naprej, ko mi je verjetno moj krstnik Mirko Zemljič določil godovni dan 27. december. Iz kokošnjaka sem zato hitro pobegnil, ker v njem orel ne najde sorodne duše. Menil sem, da me bodo vrane bolj razumele, zato sem takrat našel zatočišče na Vranskem, kjer sem 25. junija letos lahko občudoval veliko število »živih rib« (prim. Mt 21,15), ki pogumno plavajo »proti toku«. Na Vranskem je bila v tem letu osrednja proslava ob največjem državnem prazniku, ki jo je organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve oz. VSO. Posebno vesel sem bil snidenja z generalom slovenske vojske Tonetom Krkovičem, prejemnikom zlatega znaka Nelsona Mandele. Dokler bodo slovensko pravosodje obvladali rdeči kukavičji zaprtki, si še kokoši v tej deželi ne morejo obetati poštenega naraščaja.
Gre za slovenski nacionalni šport, da se orlom redno strižejo krila in se jih hoče vzgajati poleg kokoši, po kokošje, vrhunski šolski sistem. Toda pristrižena krila orlom vedno znova spet zrastejo, kot so Samsonu zrasli lasje. In orel se spet nauči leteti. Meni je pri rehabilitaciji pomagala bela golobica z Noetove barke. Tista, ki prinaša oljčno vejico, s katero naznanja poraz človeške hudobije in pokvarjenosti ter konec vesoljnega potopa, ki nas osvobaja strahu pred apokaliptično preteklostjo zadnjih 70 let. Prelepa golobica me je najprej na svojih krilih ponesla od Trojan proti Limbarski Gori, pri svetem Valentinu sem lahko prvič spet poskusil kot orel samostojno leteti. Iz hvaležnosti sem jo na cerkvenih stopnicah kot nekakšen zaročenec poljubil, srečen, ker mi je po poti, tam nad Kolovratom, pokazala rojstno hišo Jakoba Prašnikarja, učitelja in prijatelja prvega slovenskega svetnika bl. Antona Martina Slomška.
Borna Prašnikarjeva rojstna hiška bo potrebna temeljite obnove, preden bosta lahko nadškofa iz Ljubljane in Maribora blagoslovila vsaj kakšno spominsko ploščo temu duhovnemu velikanu, ki jo je kot Kranjec nedvomno vreden, saj je po njegovi posredni zaslugi danes Štajerska sploh še del Slovenije. Za obnovo te 200 let stare bajte bo potreben kakšen ZVON 3, po katerem bo neznani bogati Slovenec iz inozemstva lahko odkupil to kmetijo po ceni, ki menda trenutno znaša 140 tisoč evrov. Prašnikarjeva domačija je ravno pravšnji kraj, kjer si lahko Štajerci s Kranjci trajno podajamo desnico, se gledamo v oči, jemo krajnsko klobaso in pijemo vino iz Slovenskih goric.
Po nekaj mesecih počitka me je malo zadržana bela golobica zvabila v Prago, v vzhodni Pariz, kjer so arhitekturni biseri Jožeta Plečnika. Valovi reke Vltave me na Karlovem mostu takoj spomnijo na krstnega patrona mojega očeta, češkega narodnega svetnika Janeza Nepomuka, ki ga je ljubosumni kralj dal umoriti in vreči v reko, potem ko Janez nikakor ni bil pripravljen prelomiti spovedne molčečnosti glede kraljeve žene. Obnovljeni Hradčani, nekdanji dvorec čeških kraljev, danes sedež češkega predsednika, vse to me napravlja ponosnega, da je tudi cerkev Srca Jezusovega v Pragi delo našega največjega arhitekta. Spoštljivo se poklonim ikoni Vaclava Havla in poletim naprej v Salzburg. Tam mi bela golobica umirja srce z Mozartovo glasbo in me razvaja z zajtrkom v Mozartovi rojstni hiši. Srečam glasbenike svetovnega formata. Ljubim violino in klavir. Ni mi do plesa kot golobici, jaz le opazujem in poslušam. Glasba je tista, ki briše meje med ljudmi, tudi meje med Germani in Slovani. Verjetno je bil nekoč Solnograd mejna škofija, od koder je potekalo pokristjanjevanje in hkrati tudi grdi proces germanizacije naših prednikov, ki so živeli vse od Velikega Kleka navzdol do zibelke Karantanije oz. slovenstva, kjer stoji na Gosposvetskem polju Krnski grad in cerkev Gospe Svete, vmes pa knežji kamen in vojvodski prestol, vsi pa simbolizirajo našo državnost in cerkveno identiteto. Sv. Rupert je dočakal svojo slavo šele ob škofovskem posvečenju bl. Slomška.
Na krilih golobice sem zaspal in se nenadoma zbudil v Milanu. Tam mi je njeno lepoto razodela belina stolnice sv. Ambroža, varuha katoliške vere. Vsekakor mi je hotela pokazati še Verono, da bi na večer ugledal srednji vek v mestu Romea in Julije, tudi temu sem se za trenutek predal. V Benetkah kot da je golobica doma, vemo, da ni Benetk brez golobčka. Od Trsta do Vidma mi je njeno srce že popolnoma zaupalo, saj ve, da poznam te kraje. Najbolj mirno se z mano počuti tam v Reziji, na vrhu doline, kjer stoji cerkev sv. Ane, saj tam fantje prosijo dekleta za roko, in vedno dobijo pritrdilen odgovor. Od tam menda odhajajo v Toskano na medene tedne, da se od Firenc, Siene in Pise nevede približajo kraju, kjer se je po legendi sv. Peter leta 44 po Kristusu izkrcal na evropsko celino, ko je potoval proti Rimu.
Nazadnje sem odvandral z belo golobico še k izviru slovenske svete reke Drave, nato čez Pustriško dolino na Tirolsko, v deželo, kjer živijo ponosni ljudje. Brixen je kriv ali pa zaslužen za naš blejski otok, Bressanone pa se hvali, da ima tudi slovenskega bogoslovca Petra. Bolcano gosti Ötzija, starega možakarja, ki sta ga odkrila slovenska zakonca v večnem snegu po 36 tisoč letih in zdaj skušajo, v primerjavi z našimi 70 let starimi odkritji, razvozlati vse skrivnosti njegovega življenja.
Preko Cortine d'Ampeco in hriba Cadore si je bela golobica želela Jadrana, jaz pa ne, zato so se tukaj ločile najine poti, ker se kot planinski orel počutim varnega le v domačem gorovju. Zavetišče sem si našel pod Obirjem in Peco, ki se mi kar naprej smejita. Kralj Matjaž se je skoraj prebudil zaradi mojega orlovega glasu, ki je bolj podoben galebu, z lajajočim in hripavim »krav, krav, krav!« Bela golobica mi ne zameri, ker sem postal hitrejši od nje. Spet sem tisti pravi orel, s krili. Za večno bom ostal njen dolžnik, zaradi nje danes nikogar ne sovražim. A sploh veste, kdo je Ona? Povedal vam bom, njeno drugo ime je Božja previdnost. To je moja Domovina, ki ima v sebi vročo kri in se strumno zavrti ob večni Avsenikovi Golici.