Tako imenovani »levičarji« venomer zatrjujejo, da ne bodo sodelovali s strankami kot SDS, ker naj bi sejala sovraštvo oziroma se zgledovala po politiki Madžarske ali Poljske, ki pa se bolj uspešno spoprijemata z usedlinami totalitarne tranzicije in se tudi razvijata.
To gre v nos ne le tranzicijskim, pač pa tudi evropskim levičarjem, ki nimajo dorečeno, kako se brez komunizma lotiti problemov sodobnega kapitalizma. Protislovnost njihove retorike je zatrjevanje, da je treba politiko prenoviti in odpreti ljudem, hkrati pa niso pripravljeni za korenite spremembe, ki bi takšno odprtost potrdili v družbenopolitični praksi.
Volilna udeležba in rezultati volitev so obremenjeni s temi protislovji. Volitev so se udeležili privrženci SDS in NSI, ki so prepričani, da ti dve stranki predstavljata realno silo za presekanje tega protislovja. »Levičarje« pa so volili pristaši in podporniki strukturnega državnega in paradržavnega okvira, ki zagotavlja preživetje temu družbenemu neredu.
Glasno skandiranje »levičarjev« enakim možnostim je v stalnem nasprotju s prakso političnega ohranjanja njihovih privilegijev.
Izostala je polovica volivcev, ki so razočarani nad takim delovanjem države in vidijo v teh strukturah vir neenakopravnosti in privilegij omenjene kaste. Glasno skandiranje »levičarjev« enakim možnostim je v stalnem nasprotju s prakso političnega ohranjanja njihovih privilegijev. Podobno je s poudarjanjem političnega »sodelovanja«, ki vključuje le tiste, ki podpirajo te sprevržene družbene okvire in prakse, pristno drugačnost pa ti krogi zavračajo kot »sovražno«, saj bi ogrozila te apetite in ambicije. Polna usta drugačnosti dejansko govorijo o vzdrževanju obstoječe nepreglednosti.
Volilno nezainteresirani so prikrajšani del naroda, pogosto pod pragom revščine, obremenjeni še s krivicami polpreteklosti, ki jih taka politika ohranja tudi v sedanjosti. Prikrajšani so pri uradnih postopkih, na sodiščih, pri razpisih, pridobivanju služb, skratka oropani enakih možnosti. Birokracija še vedno ni vsem popravila krivic, ni uredila pogojev za dostojen pokop žrtev in arhivskega in drugega dostopa do resnice revolucije. Zato se mnogi mentalno in družbeno ne morejo postaviti na svoje noge.
Politiki so ob volilnih shodih omenjali ta zapostavljanja, vendar bodo morali tudi prerezati popkovino teh usedlin. Zaradi ukoreninjenih privilegijev in vgrajenih sistemskih mehanizmov za njihovo varovanje bodo »levičarske« stranke težko presekale ta gordijski vozel in sprejele spremembe, ki jih mora Slovenija izpeljati zaradi prikrajšanih, razžaljenih in opeharjenih državljanov ter evropske in svetovne konkurenčnosti.
Ni mogoče samo uživati splošnih dobrin, treba jih je ustvarjati. Za tak demokratični napredek Slovenije bi bila perspektivna koalicija SDS, NSI in katere od omenjenih »levičarskih« strank, saj bi šlo za sistemsko graditev demokratičnih temeljev in praks. Je to še vedno utopija?
Da tako razmišljanje težko prodira v družbo, potrjuje tudi medijska scena v Sloveniji. Edino Planet TV je opravil nekaj analize o volilnih rezultatih. Celo nacionalna televizija ni pripravila poglobljene razčlembe volitev, pač pa v oddaji o osamosvojitvi spet naslikala, kdo naj bi bil zaslužen za Slovenijo, in skušala prepričati, kdo je njen realni gospodar.