Miro Cerar pravi, da bo naredil vse, kar zna in zmore, da se rane iz preteklosti zaprejo. Zdaj najbrž že vemo, da je to mogoče z vztrajnostjo in majhnimi koraki. Najbrž ve, da država že od leta 2012 ne financira več dela na računalniški bazi podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Nazadnje so bile s težko izprošenim denarjem (menda pri Borutu Pahorju) pregledane mrliške matične knjige. Zgodovinarji bi morali pregledati tudi literaturo, arhive. V nemških arhivih bi našli podatke, s katerimi bi dopolnili popis žrtev med mobiliziranimi vojaki, marsikaj bi se dalo dobiti tudi v beograjskih arhivih.
Kot pravijo zgodovinarji Inštituta za novejše zgodovino, ki sicer še vzdržujejo bazo podatkov, prikaz nasilja v vojnem in povojnem času še vedno ni v celoti postal predmet obravnave zgodovinopisja. Bojijo se, da takega dela, ki bi bilo plod temeljnih zgodovinopisnih raziskav, ne bo prav kmalu, saj so bili na inštitutu pri poskusih pridobivanja raziskovalnih projektov s to tematiko neuspešni. Razlog za to vidijo v nerazumevanju tujih recenzentov, ker ne poznajo dovolj problematike, ki nas v Sloveniji še vedno obremenjuje.
Ne poznamo in priznamo pa je tudi mi. Po anketni raziskavi Igorja Bahovca javno mnenje le deloma odseva resnico, kot jo kaže tudi popis žrtev. Mnenje je prikaz dojemanja, ki se je oblikovalo skozi čas in prostor, vključno z ideološko indoktrinacijo pod komunizmom. Bahovec sklepa, da zgodovinska resnica glede polpretekle zgodovine le počasi – če sploh – dosega širšo družbeno refleksijo in še počasneje spreminja javno mnenje. Le polovica anketirancev je v raziskavi slovenskega javnega mnenja povojne poboje označilo kot strahovit zločin, druga polovica vprašanih pa je odgovarjala z elementi pasivnega ali aktivnega opravičevanja. Ker toliko ljudi v pobojih ne vidi zločina, ni pričakovati, da bi v kratkem prišlo do skupnega spravnega prizadevanja, sodi Bahovec.
Parada zmagovalcev bo znova povzročala razdor, namesto da bi bila priložnost za združitev sveta, piše dopisnica Dela s Kitajskega. Paradiranje po Sloveniji (po »žametni revoluciji« leta 1990, ko si nikomur ni skrivil niti las na glavi) na naših rdečih trgih ima podobno disfunkcijo. Kot je zapel Marko Brecelj konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja: Gre parada v nepovzetje, pa-pa-pa, tukaj pa ostaja smetje, pa-pa-pa.