Sodstvo je delovalo v duhu nenapisanih pravil relativne permisivnosti in dolgo ni bilo obsodilnih sodb, s katerimi bi bili kaznovani pripadniki elit – največkrat se je kot izjema navajalo nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja, se je sedaj tehtnica nagnila h kaznovanju. Odslej je oziroma naj bi bilo vse drugače. Glavni tok mnenjskih voditeljev opogumlja sodstvo, čemur se je takoj pridružila tudi protikorupcijska komisija. Zanjo sredina obsodba »postavlja standarde« in je »opozorilo pravne države«. Vse v slogu sklepne besede vrhovnega tožilca Andreja Ferlinca: »Če se primer ne bo zaključil z obsodilno sodbo, to pomeni, da korupcije v naši državi nismo sposobni obsoditi.«
Mar res doživljamo notranje očiščenje in pomlajenje, ki ga mora prestati sodstvo? Smo s tem, ko naj bi ob demonstrativnem sozvočju tožilca in sodnice dobili slovenskega Sanaderja, že na dobri poti, da ujamemo južno sosedo, ali pa je bilo sodstvo zlorabljeno? Ne trdimo, da je izgubilo položaj tretje veje oblasti, vendar se kritik na račun neučinkovitosti ne more znebiti z obsodilnimi sodbami, ker jim ljudstvo veselo ploska. Tudi sodstvo je bilo dolga leta del sistema »ljudske oblasti«. Ne moremo se znebiti občutka, da so sodniki dobili »ukaz«, kako soditi v časih krize in ljudskega nezadovoljstva. Dr. Heli Modic, v letih 1945/1946 tudi predsednik posebnega sodnega senata za sojenje kaznivih dejanj špekulacije in gospodarske sabotaže pri vrhovnem sodišču, je dal tudi taka navodila: »Sodišča bodo morala od abstraktnega obravnavanja razrednega boja, kakor se je ta stvar doslej obravnavala na študijskih sestankih, preiti k razredni razčlembi posameznih primerov … Pretehtati je treba razredno bistvo dejanja in njegovo nevarnost za družbo …«
Za vladajočo ideologijo mnenjskih voditeljev je obsodba Janše pogumno dejanje sodnice že samo po sebi, četudi jo višja instanca lahko razveljavi in celo raztrga. Pa jo bo res? Je sodstvo sposobno zaplavati proti toku bolj ali manj odkritega ščuvanja h kaznovanju, ki po logiki »razredne razčlembe posameznih primerov« zahteva glavo slovenskega Sanaderja – in ostati znotraj vzgibov prava?
Ivan Puc o zgodovinskosti sodbe v zadevi Patria
