Na vodilne položaje KPK so bili postavljeni ljudje, obremenjeni z bolj ali manj etično dvomljivimi dejanji. Ker etične zadeve lahko urejajo le etični ljudje, se je nekaterim zdela še en člen v podaljševanju agonije države, ne pa izziv za dokončanje njenih stranpoti.
Člani KPK so odstopili, ker so se zaleteli v zid, čez katerega s sedanjo zakonodajo ne morejo, ker za to nimajo ustreznih pooblastil in orodij. Nič novega, Goran Klemenčič nas že dolgo prepričuje, da so mu dali v roke le fračo. Pa je sploh jasno, na kaj so se naslonili tisti, ki so pisali veljavni zakon o integriteti? V kateri državi Evropske unije ima KPK podobna komisija takšno moč, da zahteva odstop predsednika vlade? Prav so imeli tisti, ki so ob njenem poročilu o premoženjskem stanju predsednikov strank opozorili (denimo Frane Adam v Reporterju), da zaradi dilem statusa KPK toliko lažje postane gojišče političnih delitev na prepričane, da je komisija navadna inkvizicija, in tiste, ki niso nič manj gotovi, da je korupcija bila in da je skoraj dokazana.
KPK že pred meseci ni bila zadovoljna z razpletom dogodkov, ki jih je sprožila 8. januarja z objavo poročila. Janković in Janša sta zanjo »še vedno pomemben, v bistvu ključni del slovenske politike«. Ne moremo ji odreči poguma, da se je tako odločno postavila za razsodnika v politični areni, a je s tem vzela nase tudi vse grde reči, ki spremljajo folkloro slovenske politike. »Zadnje tedne poskušata oba zavezanca v medijih minimizirati ugotovitve nadzornega postopka in tudi odločitve sodišč. Oba se s podporo politike, povezanih oseb in medijskega prostora na velika vrata vračata v slovenski politični in javni prostor …« so takrat zapisali v KPK. Čeprav pri nas ni bila uveljavljena lustracija, je KPK pričakovala, da Janša in Janković za vedno izgineta iz »slovenskega političnega in javnega prostora«.
Takšne nemogoče očiščevalne želje oziroma ultimati so napovedovali le odstop. In nastop v politiki?