Bratuškova Slovenije ne bo pridružila tistim, ki bi svoje dolgove naprtili kar upnikom.
Kje in kdo pa so tisti, ki bi se jim lahko pridružili? Islandija? Ne se šalit! Na tem preziru resničnosti seveda ni mogoče graditi ne novega družbenega soglasja in ne politične kariere. Ne glede na to, kar Bruslju predsednica vlade obljublja in prosi, se v Ljubljani na intelektualnem levičarskem prizorišču nizajo zamisli, kako bi se še z drugimi državami tudi za ceno evra in razpada Evropske unije izmaknili varčevalnemu primežu in vpeljali nekakšen »demokratični socializem«.
Kot v SFRJ bi se reševali z veliko inflacijo oziroma devalvacijo. Seveda pa »demokratični socializem« ni mogoč, dokler bo Slovenija kot članica monetarne unije – suverenost glede odločanja o valuti je prenesla na Evropsko centralno banko –, vezana na evro.
Slovenija se je izključila iz Evrope in se vanjo po volitvah 1990 spet začela vključevati. Najprej s tezo »ena revolucija je bila dovolj«, s katero je ustavljala ločitev s komunistično oblastjo. Paradoksalno je zdaj prav isti nazorski krog, ki je svaril pred še eno revolucijo (ker naj bi z denacionalizacijo in lustracijo prizadejali nove krivice, povečali narodni razkol in razvneli ideološki boj) lansiral geslo o novi revoluciji. Z revolucionarnimi prapori je celo krenil na ulice in trge. Izgubljene iluzije »ideološko postavljene boljševiške mitologije« (Justin Stanovnik) se vračajo. Poziva se na boj zoper diktaturo finančnih trgov. Po grški in ciprski drami se širijo zamisli, da bi reprogramirali obveznosti, podaljšali čas njihovega odplačevanja, znižali obresti, navsezadnje pa bi bil dolg kar odpisan – vsaj v večji meri.
Premierka ni bila na bruseljski misiji le zaradi gašenja požara po dramatičnem razpletu ciprske drame, temveč tudi zato, da razkrije načrte nove vlade po slovenski drami, ki se je začela po osmem januarju z napovedjo razpada Janševe vlade. Tisto, kar ji je uspelo dejansko sporočiti, ni to, da Slovenija potrebuje več časa. Njeno zaprosilo se je glasilo: nebogljena vlada potrebuje več časa. Za finančne trge ne preveč dobra novica. Nič spodbudnejše ni sporočilo akterjem vsakršnega prekucništva. Premierka se vse raje, in to ne glede na obvezno kritiko, sklicuje prav na ukrepe in zakone (tudi slabo banko), sprejete v času vladavine koalicije Janeza Janše, čeprav je bila v njenih očeh še nedavno politika prejšnje vlade brutalna in ekonomsko porazna. Zvijačnost zgodovine?