Revija Reporter
Kolumnisti

Ivan Puc o KPK kot iranskem svetu varuhov

Ivan Puc

27. maj. 2013 6:02 Osveženo: 10:02 / 09. 8. 2017

Deli na:

Čemu tako ostre besede, katerih namen seveda ni žaljiva obdolžitev, temveč samo provokativen uvod v razpravo o naslednjem stališču KPK: »Zadnje tedne poskušata oba zavezanca (Janez Janša in Zoran Janković, op. a.) prek medijev minimizirati ugotovitve nadzornega postopka in tudi odločitve sodišč. Oba se s podporo politike, povezanih oseb in medijskega prostora na velika vrata vračata v slovenski politični in javni prostor …«.

V Iranu dvanajst verskih učenjakov in pravnikov potrjuje, kdo lahko nastopi na volitvah. Prejšnji teden je dal dovoljenje osmim izključno konservativnim kandidatom (prijavilo se jih je kar 686), ki bodo sredi junija sodelovali na predsedniških volitvah, saj se Ahmadinedžadu izteka drugi mandat. Med drugimi je zavrnil kandidaturo nekdanjega predsednika Akbarja Hašemija Rafsandžanija, zaradi diskvalificiranja predsednikovega zaveznika Rahima Mašeija, ki mu svet varuhov ne dovoli kandidirati, pa je Ahmadinedžad napovedal pritožbo. Četudi ve, da volilna zakonodaja pritožbe ne omogoča. Odločitev iranskega sveta varuhov je namreč dokončna. Tudi to nam zveni znano.

A pustimo Irance islamistom. Onemogočanje ljudem, da se na volitvah svobodno izrekajo, komu bi dali svoj glas, je, milo rečeno, odsev nezaupanja v nedoletne volivce. Pokojni Taras Kermauner je proti koncu življenja zapisal: »Vse se je dobro in prav končalo, vsaj zame, manj za Slovence, tem manjka zmožnosti za avtorefleksijo in prave vere; ostajajo prazni tepci.« Nedoletnost pa je nezmožnost uporabljati svoj razum brez tujega vodstva, je vedel že stari Kant.

Ko je Janković datiral odstopno izjavo s položaja predsednika PS, je bolj pronicljivim kapnilo, da je Janša še vedno predsednik SDS. Nekaj tednov po 8. januarju se ob to dolgo ni nihče spotaknil. Drugače rečeno, sredi igre so se menjala njena pravila in javnosti vsilili novi standardi, koga se ne sme pripustiti na volitve. In prav na tem obdelanem in pognojenem polju so zrasle v moralistični diskurz odete predstave slovenskega sveta varuhov revolucije o (re)konstrukcijo političnega in javnega prostora.