Pričakovali bi, da bi kristjani tako rekoč vsi do zadnjega volili demokrate oziroma pomladne stranke in niti po naključju tiste, ki jih zatirajo in so jih krvavo zatirali, ki zatirajo krščanstvo, njihovo Cerkev in s tem slovenski narod. Ki uradno zlorabljajo 7. člen ustave o ločitvi države in cerkve za izločanje Cerkve in kristjanov iz družbenopolitičnega življenja, za potiskanje vere v zasebnost in kristjanov v drugorazrednost.
Sprašujemo se, zakaj ta železna logika ne velja za Slovence. Povedano konkretno, zakaj so v sedemindvajsetih letih samostojno Slovenijo vodili demokrati le sedem let in dvajset let zvesti nasledniki komunizma, iz ozadja pa celotno obdobje? Zakaj tedaj Slovenija kljub novim ustanovam demokracije še danes ni demokratična država? Zakaj še naprej legitimnost zločinskih komunističnih vrednot (in njihovih simbolov)?
Predvsem po režiji komunistov je bil krščanski potencial povsem razbit. Nastali in delovali sta dve neveliki katoliški stranki, praviloma še ena od obeh v vladi in druga v opoziciji in obe pripravljeni na kolaboracijo s komunisti.
Sprašujemo še povsem določno, zakaj kristjani niso opravili svoje demokratične vloge v slovenski družbi, najsi po svoji ali tuji krivdi ali deljeno? Za odgovor se soočamo s ključnim spraševanjem o nazorski identiteti kristjanov, o njihovem zgodovinskem in aktualnem mestu v slovenski družbi in stanju politične organiziranosti. A še prej beseda o obsegu in nemajhnem potencialu te populacije. Po grobi oceni je kristjanov na Slovenskem približno tri četrtine vsega prebivalstva. Če odštejemo priseljene pravoslavce in muslimane, je znotraj slovenskega občestva ta odstotek realnejši in nedvomno še večji.
Slovenska škofovska konferenca v svojem zadnjem letnem poročilu Katoliške cerkve v Sloveniji leta 2016 to približno oceno potrjuje (v letu 2015 74,37 odstotka v vsem prebivalstvu, po rahlem upadu glede na leto 2005 z blizu 80 odstotki katoličanov). Statistični urad RS navaja nekoliko nižje številke (po popisu leta 2002 57,8 odstotka, po njem preračunano za leto 1991 71,6 odstotka; razlika s podatki Katoliške cerkve naj bi nastala, ker se kakšnih 16 odstotkov Slovencev ni želelo izreči o veroizpovedi, kar nekaj pove o posebnosti slovenskega okolja).
Verodostojnost predvojne in neverodostojne povojne politične organiziranosti kristjanov
Glede na to je kontrast med predvojno konservativno Slovensko ljudsko stranko predanih katoličanov, domoljubov ter poštenih in delavnih Slovencev s povojnim stanjem velikanski. Leta 1892 ustanovljena in od 1905 delujoča kot SLS je kot vodilna zajemala daleč največji del slovenske populacije, tako je imela pred začetkom druge svetovne vojne podporo kar sedemdeset odstotkov Slovencev. Po osamosvojitvi in ponovni uvedbi formalne strankarske demokracije je strankarska podoba kristjanov porazna.
Predvsem po režiji komunistov je bil krščanski potencial povsem razbit. Nastali in delovali sta dve neveliki katoliški stranki, praviloma še ena od obeh v vladi in druga v opoziciji in obe pripravljeni na kolaboracijo s komunisti. Temeljni namen je bil za prgišče drobtin ustavljati demokracijo na Slovenskem. Zaradi teh zadnjih dejstev je bilo poimenovanje nove stranke z imenom njene predvojne predhodnice popolna zloraba imena in zavajanje volivcev.
Današnji strankarski dosežek so celo štiri stranke krščanske provenience, od katerih dve sta novi in le eni med vsemi kaže, da bi malo presegla prag za vstop v državni zbor. Tu se že prvič sprašujemo, kje vendar so slovenski kristjani? In zakaj ta razdeljenost? Očitno jih je daleč največ v največji opozicijski stranki, Slovenski demokratski stranki, skupaj z ozaveščenimi ateisti. V izvorno krščanski stranki nekdanjega predsednika Andreja Bajuka si po njegovem odhodu prizadevajo, da bi sledili pričakovanjem zadnjega prvega komunista kot žlahtna konservativna stranka, pripravljena na kolaboracijo in na voljo za komunistom najpomembnejše, zaustavljanje demokracije.
Kocbekova kolaboracija in nož v hrbet njemu in kristjanom
Ne pozabimo seveda, da ima ta kolaboracija »žlahtno« tradicijo, ki jo je trdno začrtal kristjan in komunistični kolaborant Edvard Kocbek med zadnjo vojno, kot poet in vizionar politični idealist in naivnež, ki je povzročil slovenskemu narodu neprecenljivo škodo. S svojo nemajhno stranko krščanskih socialistov je omogočil relativno maloštevilnim komunistom revolucijo na Slovenskem. Povsem zaslepljen s svojim povezovalnim poslanstvom je imel za docela naravno nasilno združevanje nezdružljivega, diametralno nasprotnih krščanskih vrednot s komunističnimi, in tako zločinskim vrednotam diamata dajati še legitimnost.
Prav s to komunistično moralo je po vojni odsluženi Kocbek dobil nož v hrbet in z njim kristjani. Vodja slovenske revolucije Kardelj ga je za zahvalo imenoval »ničla«.
Če smo določni, to pomeni združevati krščansko ljubezen do človeka s komunističnim sovraštvom, krščansko duhovnost, neumrljivost duše s komunističnim vulgarnim materializmom, v končni posledici brezizhodnostjo nihilizma, od tod vlogo Stvarnika v nastanku in obstoju sveta s komunistično »znanostjo«, nemočjo pojasniti genezo vesolja; nadalje združevati krščanski altruizem z brezbrežnim egoizmom vladajoče avantgardne klike, resnico in poštenost s temeljno lažjo, manipulacijo, nepoštenostjo, varanjem, se pravi moralo dekaloga z brezmejno permisivno in krvavo nemoralo, dostojanstvo in spoštovanje človekovega življenja z inženiringom duš in poklicanostjo za masovno in okrutno pobijanje nedolžnih ljudi.
Prav s to komunistično moralo je po vojni odsluženi Kocbek dobil nož v hrbet in z njim kristjani. Vodja slovenske revolucije Kardelj ga je za zahvalo imenoval »ničla«. Drugi človek revolucije Kidrič je vsaj spregledal, da je Kocbek s pritegnitvijo zlorabljenih kristjanov omogočil komunistično revolucijo na Slovenskem.
Danes se za obvladovanje družbe revolucija še ohranja v latentni obliki. Na Kocbekovih temeljih kolaboracije in zmede vrednot, relativiziranja komunističnega krvavega zla so nadaljevali in vse do danes gradijo prav kristjani, to zlo za zgled legitimirajo njihovi najvišji predstavniki. Za Lojzeta Peterleta je bil obračun z zločinskim komunizmom, se pravi lustracija ali dekomunizacija, nova revolucija; s to lažno simetrijo ima opustitev procesa demokratizacije za slovenski narod daljnosežno usodne posledice.
Brata Podobnik sta bila pripravljena na mostogradnjo, kot je njuno kolaboracijo s komunisti označeval brat Janez, in prav posebno je to veljalo za Franca Zagožna, s šifrantom registriranega posebnega sodelavca SDV, ki je s komunisti sodeloval pri vezani trgovini. Tako so rdeči najprej pomagali pogojno črnim, da so na volitvah 10. novembra 1996 dosegli domala dvajsetodstotno podporo in se z njo še nekritično hvalili, rdeči so pač s tem tudi takrat poskušali politično onemogočati Janeza Janšo. Vendar bi ti kristjani, združeni s SKD, lahko bili mandatarji, a so namenoma oblast prepustili LDS. S krščanske strani tedaj ne prvič ne zadnjič izdaja demokracije na Slovenskem in slovenskega naroda.
Slab mesec potem (8. decembra) so brezobzirno družno izigrali volivce referenduma, na katerem je bil izglasovan prepotrebni večinski volilni sistem. Sodelovali so pri Potrčevi prevari in z dvotretjinsko večino v ustavo oktroirali proporcionalni volilni sistem, ki so ga komunisti že izvorno vsilili slovenskemu narodu za boljše, recimo szdlejevsko obvladovanje volitev v škodo slovenskega naroda. Sledila je zaslužena kazen, tako rekoč uničenje preostanka »krščanske stranke« in izpad iz parlamenta. To je bilo teh dvajset odstotkov podpore stranki!
Ker se sedanji predsednik SLS Marko Zidanšek ne odziva na ponujeno predvolilno povezavo z desnosredinskima strankama, je bila že izražena domneva, da se kolaboracija nadaljuje. Da z SLS v resnici ne želi v državni zbor, kar naj bi bil le še nov prispevek k ustavljanju desnice in s tem demokracije na Slovenskem. Vendar predvolilne povezovalnosti ne kaže niti »največja« krščanska stranka Nova Slovenija.
Ali vedo, kaj je to imperativ preboja Slovenije v demokracijo? Med temi strankami resnično razume nujnost povezovanja demokratičnih strank v predvolilno koalicijo Aleš Primc. Najbolje bi jim bilo pridružiti še Novo Slovenijo in tako vsem kar zanesljivo omogočiti vstop v državni zbor ter z ustvarjenim zaupanjem pri volivcih še povečati volilno podporo. Ker je prav privržencev Primčeve stranke GOD nerazumljivo malo, se že v drugo postavlja vprašanje, kje so slovenski kristjani. Stranka ne bi mogla biti bolj po meri njihovih vrednot.
Nova Slovenija po Bajukovem obdobju prav tako za zaustavljanje demokracije
V ta kontekst sodi nadalje kristjanka, samoodstopljena predsednica krščanske stranke in vztrajna sovražnica vodje demokratične opozicije. Vprašljiva postaja najprej identiteta njene stranke, ki več ne poudarja krščanstva, bolj se v njej hvalijo z gospodarskim programom. In kako prepričljiva naj bo kristjanka s svojim od komunistov privzetim sovraštvom namesto ljubezni do bližnjega? Mogoče je tudi osovraženi vodja opozicije za njeno malenkost premočna osebnost, avtoriteta, ki ji ni kos, četudi je pravi kristjan – tem bolj zaradi njene fantazme o premierskem mestu –, zato ne želi sodelovati z njim in ga po zgledu komunistov obtožuje tega, kar dela sama.
Tako je povsem nedvoumno tudi ona na povsem nepravi strani docela neodgovorno nadaljevala z ustavljanjem demokracije na Slovenskem in delovala za novo identiteto žlahtne konservativne stranke po meri komunistov. To seveda pomeni še dajati legitimnost zločinskemu komunizmu, njihovim legitimnim dedičem in vsemu zlu komunistične okupacije Slovenije.
Pri kolaboraciji je treba vzeti vse v zakup. Skratka, res krščansko dejanje. Zloraba krščanstva, izdaja demokracije, pakt s hudičem. Podobo zaokrožuje slovesna predaja vodstva med obema najvišjima vodjema katoliške stranke, to je med Novakovo in Toninom, ki sta se pred vso slovensko javnostjo lepo po pravoslavno poljubljala trikrat na lica. Tako daleč smo že prišli, to so dosežki krščanskih demokratov, za zgled še posebno mladim, ki tudi po komunistični vzgoji to že prakticirajo.
Vprašanje, ki po vsem tem ostaja, je, zakaj po tako sijajni polstoletni predvojni strankarski tradiciji danes katoliška Slovenija krščanske demokracije tako rekoč nima več, da o krščanskem socializmu niti ne govorimo.
Predsedničin naslednik poskuša nadaljevati v istem duhu, odprt na vse strani. Za uresničitev strankinega programa je, kot pravi, pripravljen vstopiti tudi v »povsem levo vlado«. To so njegovi problemi, ne demokratizacija Slovenije. Če spomnimo, prav on je imel razumevanje za prvega komunista in mu omogočil še višjo pokojnino, ni pa ga imel za vodjo demokratične opozicije v zaporu, ki ga ni označil za političnega zapornika, marveč za politika v zaporu.
Se mu je po razsodbi ustavnega sodišča opravičil? Sicer ga je v koalicijo vabil že odstopljeni premier Cerar, ki se še vedno ni prizemljil, zdaj namreč govori še o volilni zmagi. Toninovi Novi Sloveniji naproti gre tudi predsednik prenovljenih komunistov Židan: »Tudi zdaj si želim vlado z NSI.« Seveda, svoji k svojim. Z novo umetno ustvarjeno kamniško zvezdo botrov iz ozadja kar za premierja pa je tako v prijateljskem stiku, da ne bo težav s kolaboracijo. Mogoče bodo še največje, če bo zmagal vodja opozicije.
Vprašanje, ki po vsem tem ostaja, je, zakaj po tako sijajni polstoletni predvojni strankarski tradiciji danes katoliška Slovenija krščanske demokracije tako rekoč nima več, da o krščanskem socializmu niti ne govorimo. Prav tako zaskrbljujoča je posledica, ker slovenski narod nima več niti njene moralne avtoritete. Kar ostaja, sta velika praznina in slab zgled. Komunistično nasilje, fizično, ideološko in stvarno, je dejstvo, vendar za krščansko stran ne more biti opravičilo. Kolaboracija katolikov s komunisti je poraz, velik poraz tako za njih, za slovensko krščanstvo, kot za slovenski narod in njegovo demokracijo.
Vendar zgledi, kam je krščanstvo na Slovenskem prišlo, sežejo še radikalnejše in komaj verjetno onkraj kolaboracije do kristjanov znotraj komunističnega ali zdaj postkomunističnega tabora. Ti so celo v vodstvih strank, samo nekaj imen: Miro Cerar, Matej Šarec, Simona Kustec Lipicer … Od tod naravno izhaja vprašanje, koliko je kristjanov tipa Cerar ali Šarec, se pravi tistih, ki volijo naše, ali ne gredo na volitve. Ki so po komunistični ideološki zapovedi objektivno v shizofrenem razmerju sami s seboj.
DRUGI DEL ESEJA BOMO OBJAVILI JUTRI