premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Dejan Vukobratović Njena.si

Takšen je bil Dejan kot dolgolasec!

delius-barisic Ekipa24.si

Konec dvomov! Iz Olimpije prišlo sporočilo, ki ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Ivan Klemenčič: Poznamo Slovenci svojo polpreteklo zgodovino?

Deli na:
Ivan Klemenčič: Poznamo Slovenci svojo polpreteklo zgodovino?

A vendarle, dejstva so dejstva, in ta je treba poznati in upoštevati. S tega vidika želimo obravnavati dve ključni postavki nedavne slovenske zgodovine, kritično izhajajoč iz treh besedil zadnjega časa: dveh o naravi komunistične revolucije na Slovenskem in enem – še z eno omembo – o identificiranju napadalca na Slovenijo v osamosvojitveni vojni. Tematiko tedaj, ki se je že preučevala v skladu z dejstvi in eno zgodovinsko resnico.

Kritičen odziv na tri članke
Prvo obravnavano besedilo je razmislek o naši sedanjosti (Prestop v ilegalo, Reporter 27. avgusta 2012) avtorja Viktorja Blažiča, kritika komunizma, ki je okusil njegova svinčena leta, kot jih je poimenoval, in njegove zapore. S piščevo idejo in podrobnejšim utemeljevanjem se je nedvomno mogoče strinjati. Za postkomuniste je razkrivajoče in obtožujoče. V takšnem kontekstu bralca preseneti predvsem njegov sklepni del z ekskurzom v polpreteklost. Tu beremo o legitimnosti Osvobodilne fronte in »dosežkih NOB« med vojno, o osvobodilni vojni in osvoboditvi. OF »kot avtonomno politično zbiranje« je za avtorja poleg partizanske vojske druga »pridobitev« »v političnem razvoju slovenskega naroda«.

Šele »s povojnim obratom k sovjetizaciji«, tako Blažič, pride do prisile »nove, velikodržavne okupacije«, ki jo je »vsilila komunistična partija«. »S tem je tudi spremenila njen [OF] prvotno demokratični, pluralistični značaj /…/« Avtor še dodatno preseneti, ker sprva povsem v skladu z dejstvi za OF navaja partijsko »uzurpacijo« odpora, partijski monopol po odloku 16. septembra 1941 in v istem letu ustanovitev partijske teroristične organizacije VOS. Je takšno pričevanje konsistentno – kot bi deloma brali partijsko zgodovino, in ali ni tudi kontradiktorno? Stoji v ozadju legitimnost Kocbeka in krščanskih socialistov?

Za drugo besedilo, njegov avtor je dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, velja še posebno ocena pozitivnosti, ker se je povsem na novo lotil osrednjega in danes nenaključno zanemarjenega vprašanja morale v slovenski družbi (Zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi?, nadnaslov: Iskanje moralnega kapitala, sobotna priloga Dela 8. septembra 2012; besedilo je bilo predstavljeno na letošnji Dragi). Avtorjev namen je bil nedvomno dobronameren, pripravil je konstruktiven prispevek za izhod iz sedanje krize in še posebno k spravi na Slovenskem. Moralo tako prepoznavamo kot odločilen dejavnik v sedanji razdeljeni družbi. Vendar ne gre spregledati, da je kot taka že posledica komunistične okupacije Slovenije.

Govorimo o vsesplošni nemorali, to pa je mogoče odpraviti, če odpravimo vzrok, to je komunistično okupacijo Slovenije. Zlasti proti koncu te izvirne aplikacije znanstvenih premislekov postane razvidno, da pisec ne pozna ali ne upošteva nekaterih znanih dejstev, ko enači obe sprti strani v državljanski vojni. Njegov predlog, da obsodimo revolucijo, je vsekakor začetek demokratizacije na Slovenskem; toda obenem z enačajem, ki pomeni, prvič, da »smo [na drugi strani] obsodili kolaboracijo«, in drugič, da »sedanjost retuširamo zato, ker nismo sposobni razlikovati med častnim, pokončnim in vsega spoštovanja vrednim narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo, ki je okupacijo /…/ izdajalsko izkoristila za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti.« Za izhodišče sprave predlaga: »Našim prednikom priznajmo, da so bili dobri ljudje.« So vsi ti enačaji utemeljeni?

Trditve za zadnji obravnavani primer je bilo mogoče prebrati v tedniku Demokracija. Kdo je leta 1991 napadel Slovenijo, JLA ali Miloševićeva Srbija?

Za prvo možnost so se že med zadnjimi odločili tednikov urednik Metod Berlec (z omembo v uvodu intervjuja z Janezom Janšo, 1. decembra 2011) in njegov novinarski kolega Gašper Blažič (v članku ob smrti zveznega premierja Anteja Markovića, 8. decembra 2011). Med drugim smo brali, da je »/…/ JLA dobila zeleno luč za napad na Slovenijo« in da je ukaz za napad dal predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković. Na to sem se dvakrat odzval glavnemu uredniku z interno pošto, do sedanje priložnosti za javni odziv. Predvsem še zato, ker gre za širši problem domnevno ali predvsem pod vplivom partijske preinterpretacije zgodovine tudi na demokratični strani. Do mojega prvega kritičnega odziva je tako prišlo že pred desetletjem na pisanje novinarja nekdanjega Maga (25. julija 2001).

Aktualni sta bili nadalje celo ustanova in znanstveno delo. Enaka kritična pripomba je namreč veljala tako razstavi Enotni v zmagi – Osamosvojitev Slovenije kot tudi obsežni monografiji Osamosvojitev Slovenije, v kateri novinarka Rosvita Pesek ni imela za potrebno niti tematizirati tega vprašanja, mehanično povzemajoč stališče Kučanovega agitpropa (prispevek k tema primeroma: Kdo je napadel Slovenijo?, Demokracija 26. junija 2008); zadnji od dveh kritičnih odzivov je bil objavljen v Delu (pisma bralcev v sobotni prilogi 10. decembra 2005 in 9. julija 2011). Glede na vse to vnovično opozorilo ne bo odveč.

Prvi odziv: dve zavezujoči fazi revolucije…

Kar zadeva tematiko prvega in deloma drugega omenjenega pisca z obravnavo revolucije in tako imenovanega osvobajanja, je njena pogosta temeljna pomanjkljivost neupoštevanje nespornih dejstev partijske zgodovine in s tem ključne povezave s Kominterno. Vprašanje je, zakaj jih avtorji na demokratični strani premalo upoštevajo ali sploh ne. Vsekakor očitno je, da posebno dejstev o povezavah s Kominterno ne upoštevajo pisci komunistične strani, partijska pa selektivno, ker dejstvom ni mogoče ugovarjati in bi z njimi neusmiljeno razgaljali pravo naravo komunističnega načrta za Slovenijo.

Še posebno velja to za zavezujoča navodila Kominterne za prvo in drugo fazo revolucije ter nujnost njunega identificiranja v medvojni Sloveniji. Znanstveno sta to tematiko doslej najbolje obdelala v temeljnih delih dr. Aleksander Bajt (Bermanov dosje, Ljubljana 1999) na podlagi obsežnega arhivskega gradiva v domovini in tujini ter sistematično dr. Tamara Griesser - Pečar (Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2005), prvi še posebno kar zadeva obe fazi revolucije. Brez poznavanja teh dveh del novejše slovenske zgodovine ni mogoče ne prav poznati ne razumeti.

Za začetek izhajamo iz dejstva, da jugoslovanski in slovenski komunisti (KPJ in KPS) niso delovali v samostojnih strankah, bili so le sekcija centralistične Kominterne in s tem v razmerju subordinacije. Drugo dejstvo je, da s svojim načrtom osvobajanja niso varali samo slovenski komunisti, ki so se šolali v Moskvi, da je varala najprej Kominterna in z njo Stalin. To je že prvi problem premnogega slovenskega človeka, ker neresnic in zvitega zavajanja komunistične internacionale, ki se mu je skrivalo, ni spregledal in ga presegel. Zato najprej kratek zgodovinski ekskurz v zavezujoči čas med vojnama.

Že daljnovidni Lenin je kljub ideološki neomajnosti za proletarsko revolucijo zaradi njene vprašljive uresničljivosti našel realistično rešitev v njenih dveh fazah, to je prvi »nečisti« s sodelovanjem nekomunističnih skupin. Zdaj bodimo pozorni: v prvi fazi vabijo komunisti te sodelujoče z razglašanjem narodnih ciljev in skrivajo razredne – ali nam ni to nekaj tako zelo poznanega vse v naš čas in še danes tako sprejemljivega za naivne Slovence? – in v drugi kot bistvene brutalno uveljavijo razredne cilje. Prva faza je gola taktika in vaba za naivne, ker ni samoobstojna, zavezniki komunistov pa so le njihovi začasni sopotniki in takoj nato predvsem smrtni sovražniki. Ali kot drastično ponazori dr. Bajt: nož v njihov hrbet je bistvo teorije o dveh etapah revolucije. Moralno to pomeni institucionalizirano laž, prevaro, izdajo, zločin.

Prvi je dvofazno revolucijo v Jugoslaviji predvidel Stalin in jo daljnega leta 1925 predlagal Kominterni, se pravi v času, ko še ni bila niti rojena večina tistih, ki jih še danes tako uspešno vara že davno preminuli diktator. Na kongresu leta 1935 v Moskvi je za prvo revolucionarno etapo predvidel oblikovanje svetovnega bloka protifašističnih sil z ustanavljanjem ljudskih front.

Spet nekaj tako zelo znanega. Ali ne sodi v ta okvir kot malce zapoznela kominternska kopija Osvobodilna fronta slovenskega naroda, predstavljena kot velik in izviren dosežek za osvobajanje slovenskega naroda? A lepi videz kvari najprej predhodnica Protiimperialistična fronta, ker je bilo treba po navodilih Kominterne organizirati najprej drugo fazo revolucije, ki je bila naperjena proti zahodnim demokracijam (te zdaj slovenski komunisti brez sramu razglašajo za svoje vojne zaveznike). Bila je to njihova obveza po paktu Ribbentrop Molotov 23. avgusta 1939, ko sta kolaborirali dve največji totalitarni državi in z njima in poznejšim »protifašističnim« Hitlerjem tudi jugoslovanski in s tem slovenski komunisti.

Z enimi so kolaborirali interesno, z drugimi še ideološko. Kako lahko dvojni kolaboranti svojim ideološkim nasprotnikom sploh očitajo kolaboracijo? Se pravi, popolna moralna zmeda in nenačelnost, a ne le to. Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo, so se »narodnosvobodilni« komunisti povsem potuhnili, ko pa je 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, so se zganili »z osvobajanjem«, neusmiljeno se  razgaljajoč kot sovjetoljubi in ne domoljubi.

… in ne osvobajanje
To je tedaj slavna ali če hočete sramotna zgodovina slovenskih komunistov, ki so šele po tem napadu in po navodilu Kominterne, da zdaj organiziramo prvo fazo revolucije, ustanovili več kot slavno OF in znotraj nje utemeljili NOB za totalno okupacijo Slovenije.

Ne pozabimo: Že samo poimenovanje OF in NOB je čisto partijsko in prvotno kominternsko poimenovanje za prvo fazo revolucije.

Glede na povedano ni dvoma, da niti PIF niti OF nista bili demokratični organizaciji. Kdor tako misli, ga še danes varajo slovenski komunisti in še prej Kominterna. Komunisti sami zanikajo, da je šlo z nekomunističnimi udeleženci, kot so bili levi sokoli, zavedeni Kocbekovi krščanski socialisti, posamezni liberalci ter druge skupine, za koalicijo. Šlo je za navidezni pluralizem z nestrankarskimi statisti komunistov, ki jim je Kocbek pri rekrutaciji partizanov na veliko in usodno pomagal.

Ni odveč ponavljati, da je šlo pri KPS kot neznatni prepovedani in ilegalni strančici vseskozi in od samega začetka za revolucijo po navodilih Kominterne. Dolomitska izjava leta 1943 je to stanje formalizirala, se pravi enostrankarsko OF, ki se je po tako imenovani osvoboditvi institucionaliziralo. Dr. Pečarjeva opozarja, da v OF ni bilo predstavnikov slovenskih demokratičnih strank in še posebej ne mnenja s podeželja, da »torej ni predstavljala večinske volje ljudstva /…/«.

Ob tem institucionalnem vidiku lahko le individualno govorimo o osvoboditeljih, osvobojevalnem duhu in s tem odgovornosti slovenskega človeka, ki so ga komunisti prevarali in zlorabili za revolucijo. Kot danes zlorabljajo slovenski narod. »Prva pridobitev«, partizanska vojska, je odgovorna za zločine in genocid nad slovenskim narodom. Drugače povedano, če ne bi bilo niti enega partizana na Slovenskem, bi bil slovenski narod osvobojen, bil bi demokratičen in ostal bi nerazdeljen. Dr. Pečarjeva je nedvoumna: »/…/ sabotažne akcije partizanov v Sloveniji niso prav nič ovirale okupacijskih sil ali prispevale k poslabšanju njihovega vojaške položaja. /…/ Za dokončen poraz Nemcev in Italijanov so bili odločilni izključno zunanji razlogi – politične in vojaške razmere v vsej Evropi.«

K temu še beseda o poteku obeh faz revolucije: jugoslovanska specifika je bila, da sta obe etapi potekali vzporedno, kljub stalnim opozorilom Kominterne, da z drugo etapo ne prehitevamo. Tito in Kardelj sta centralo očitno uspešno varala do krvave zmage jugoslovanske revolucije. (Za podrobnejše utemeljitve gl. še: Dve fazi revolucije, Demokracija 21. julija 2005; Politika in vojni zakoni. Osvobajanje, kolaboracija?, Ampak, št. 4 (april) 2006; Osvobajanja ni bilo, bili sta dve fazi revolucije, Demokracija, 25. junij 2009)

Nasprotno so se po verziji malce naivnih Slovencev leta 1941 sestali vrli slovenski demokrati in ustanovili vseslovensko demokratično OF. Potem je prišla grda KPS in s svojim monopolom vse pokvarila; po nekaterih verzijah z Dolomitsko izjavo, po drugih kar v letu tako imenovane osvoboditve kot Deus ex machina, ko je KPS tako rekoč zadnji hip ustanovila totalitarno državo. Sprva demokracija, potem kar nenadoma totalitarizem. Pravljice za male otroke ali model, ki ga nekateri vzdržujejo na demokratični strani. Če sledimo dejstvom, se je slovenska usoda določala in je bila zapečatena mnogo prej, v letih 1925 (Moskva), 1935 (Moskva), 1937 (Čebine), 1940 (Kardelj v Zagrebu), 1941 (KPS za celotno Slovenijo). Demokratov tu ni bilo zraven. Naloga Slovencev je, da se končno poslovimo od dediščine Kominterne in z njo KPS.

Drugi odziv: Enačaja med totalitarizmom in demokracijo ni…

Odgovor drugemu avtorju, dr. Turku, naj dopolnimo predvsem z obravnavo njegovega izenačevanja obeh strani v državljanski vojni. Najprej kar zadeva obsodbo tako imenovane kolaboracije oziroma izdaje ob simetrični obsodbi komunistične revolucije. Zadošča naj pričevanje treh demokratov, eno politično in dvoje zgodovinskih. Dr. Pečarjeva: »Očitek izdaje /…/ je zabloda.« Dr. Jerca Vodušek Starič: »Dokler sodišče ne dokaže, da so bili ali vojni zločinci ali kolaboranti, imajo ubiti ljudje po vseh normah pravico, da niso krivi.

Kakšno zvezo ima s tem kolaboracija, mi ni jasno. /…/ Če se ves čas implicira, da je bila kolaboracija kaznivo dejanje, ga je treba pravno formulirati in dokazati.« Dr. Jože Pučnik trdi, da je »povsem nevzdržno, da komunistični zgodovinarji vsevprek prištevajo tako vaške straže kakor domobranstvo h 'kolaborantom'. To je strokovno nevzdržno, pravno nesprejemljivo, moralno in politično pa izraz nadaljevanja in obnavljanja revolucionarnega nasilja na simbolni ravni.«

Turkova navedba o naših prednikih kot dobrih ljudeh je zlahka preverljiva s temeljnim načelom morale, razlikovanjem med dobrim in zlom. Znova smo torej pri dejstvih in morali. Je bil boljševik Kardelj dober človek, če vemo, da je največji slovenski zločinec? In jugoslovanski komunistični diktator, na ozemlju nekdanje Jugoslavije največji zločinec vseh časov? Danes naj bo dober človek njun največji zaščitnik Kučan, zaščitnik vseh tukajšnjih komunističnih zločincev, po njegovi zaslugi zločinov brez zločincev? Kaj mu o njegovi morali sporoča Voltaire? »Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.« Kaj pa tisti, ki zločin aktivno podpira in s tem vzdržuje legitimnost zločina? In v naši formalni demokraciji to zločinsko totalitarno prakso z demokracijo še prekriva?

… kot ga ni med zlom in dobrim

Če nadaljujemo z demokratično moralno dvopolnostjo, ne more biti enačaja niti med obema stranema v državljanski vojni. Tega ne dovoljujejo že empirična dejstva:
1) Ena stran je bila nedemokratična, s komunistično revolucijo nelegitimna in v tedanji državi nelegalna, druga je bila demokratična, legitimna in s svojimi strankami legalna.

2) Ena stran je napadla drugo in začela njene vidne predstavnike pobijati, druga se je bila prisiljena braniti.

3) Ena stran je izrabila tujo okupacijo za izvedbo komunistične revolucije in s tem predestinirala državljansko vojno ter po zmagi pričakovano uvedla komunistično diktaturo. Če bi zmagala druga stran, bi uvedla demokracijo, kot vsa povojna demokratična Evropa.

4) Ena stran je odgovorna za začetek državljanske vojne, velike medvojne žrtve med Slovenci in za povojni genocidni poboj svojih političnih nasprotnikov. Ker ni bila na pravi strani, je odgovorna za izgubo slovenskih nacionalnih ozemelj in do danes za razklanost slovenskega naroda. Z nesvobodo in represijo je onemogočila uveljavljanje slovenske ustvarjalnosti, skladen materialni in duhovni razvoj slovenskega naroda, povzročila je njegovo vedno večje zaostajanje za demokratičnim svetom in s tem slabše materialno življenje Slovencev. Če bi zmagala druga stran, ne bi bilo ne povojnega genocida ne izgube nacionalnih ozemelj – vsekakor bi bil odnos evropskih in ameriških demokratov do slovenskih drugačen. Če prva stran ne bi začela z revolucijo, ne bi bilo nobenih žrtev vojne, razen mnogo manjših okupatorjevih. Demokracija bi omogočila primerljiv materialni in duhovni razvoj slovenskega naroda z drugimi demokratičnimi narodi in s tem bistveno boljše življenje Slovencev v svobodi.

Enačajev tu očitno ni, kot jih ni med zlom in dobrim (prim. k temu še Simetrije ni bilo, Mag 6. marca 2002).  V primerjavo moralnih temeljev, ki po Turku označujejo še danes »levico« oziroma skrajno levico: »skrb«, »poštenost«, »svoboda«, se zaradi omejenega prostora ne bomo spuščali. Toda kako naj gre z njimi skupaj samo tisto zlo, ki smo ga doslej navajali?

Tretji odziv: Srbija je leta 1991 napadla Slovenijo –

Sodi k »poštenosti« tudi varanje z zgodovino? Tako smo pri tretjem primeru in vprašanju identificiranja napadalca na Slovenijo leta 1991. Govorimo o prvem komunistu na prijazen način (znova smo pri poštenosti), ki iz ozadja, ne da bi ga kdo volil in ne da bi bil komurkoli odgovoren, deluje za ohranitev svojega imperija. JLA ali Srbija? Ta novi demokrat je še v predsedniški funkciji na pogajanjih na Brionih 7. julija 1991 trdil: »Danes v tej armadi [JLA] ni več Slovencev, ne Hrvatov, ne Makedoncev; to je srbska armada, in koga naj [na slovenski meji] varuje srbska armada?«

Vojno škodo po srbskem napadu je ocenil na tri milijarde dolarjev. Dvanajst let pozneje je na haaškem sodišču izdajalsko do svojega naroda, ki ga je zastopal, trdil, da je bila JLA nadnacionalna vojska (prim. tudi: Kučan reševal Srbijo, Demokracija 26. junija 2003). Tako je Srbijo in balkanskega klavca razbremenil odgovornosti za vojno v Sloveniji in tudi plačila vojne škode, obremenil pa JLA in predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića. Prišel je do nenavadnega konstrukta, da je Slovenijo napadla JLA, Hrvaško in naslednje entitete pa z isto vojsko Miloševićeva Srbija.

Mednarodna politična javnost je Kučanovo dvoličnost enotno demantirala. Tako je Jacques Chirac ob Natovem bombardiranju Srbije v nagovoru francoskemu narodu leta 1999 izjavil, da Evropa na svojem območju ne more več trpeti človeka in režima, ki že deset let – začenši poimensko s Slovenijo, nato Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Kosovim – morita in pobijata, izvajata etnično čiščenje s katastrofalnimi posledicami. Václav Havel je v pariškem Le Mondu sodil zelo podobno, tudi on je med istimi štirimi napadenimi entitetami navajal kot prvo Slovenijo. Junija istega leta je takratni ameriški predsednik Bill Clinton na Kongresnem trgu kar v oči tam navzočemu prirejevalcu zgodovine povedal: »Tudi sami ste se pred osmimi leti uprli Miloševiću, ko je vojaško napadel vašo državo.«

Ta stališča pravno utemeljuje obtožnica mednarodnega sodišča v Haagu proti Slobodanu Miloševiću za zločine proti človeštvu. V njej je bil maja 1999 obtožen, da je začel štiri vojne, prvo spet izrecno proti Sloveniji. V obtožnici piše, tudi za nejeverne Tomaže, da je bil, čeprav le predsednik Srbije, dominantna osebnost, ki je imela nadzor na zvezno oblastjo (prim. še Kdo je leta 1991 napadel Slovenijo: JLA ali Srbija?, Demokracija 1. julija 1999).

– to je dejstvo za demokratični Slovenijo in Evropo

Že povedano bi zadoščalo, pa vendar… Med aktivnimi udeleženci je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher v svojih spominih zapisal, da se je pogajal z »Miloševićem in ga poskušal prepričati, naj konča prelivanje krvi v Sloveniji«. Ni se torej pogajal z Markovićem! »Očitno je bilo, da so Srbi in JLA svoje aktivnosti usmerili na Hrvaško, potem ko jim je v Sloveniji spodletelo /…/« Šlo je za »srbsko poveljstvo« zunaj JLA. Najbližji politični opazovalec tega dogajanja Janez Drnovšek, član jugoslovanskega predsedstva, se v memoarih Moja resnica spominja načrta z neopravičljivo »federalno-srbsko odločitvijo za vojaški poseg v Sloveniji«, ko je s pomladjo 1989 »srbski nacionalizem začenjal svoj agresivni pohod«.

Janez Janša je v Premikih, podobno kot sta dr. Bučar in dr. Drnovšek, spregledal Miloševića – tudi za nekatere demokrate (sledeče Kučanovemu agitpropu) dobrotnika Slovenije. Po vojaškem porazu v Sloveniji »sta si JLA in Srbija pustili odprta vrata za vrnitev v Slovenijo. Naši nadaljnji postopki in razmah spopadov na Hrvaškem pa so jim ta vrata dokončno zaloputnili.« Ni težko razumeti, da so se morali Srbi za vedno odpovedati imperialističnim načrtom prvotne Srboslavije in se osredotočili na Veliko Srbijo, ki se je nazadnje klavrno končala kot nekakšen Beograjski pašaluk. Vendar so po Janševih spominih celo v nasprotju z mirovnim sporazumom na Brionih pripravljali drugo fazo napada na Slovenijo z »enonacionalno armado« in predvsem iz Srbije, Vojvodine in Črne gore vpoklicali 200.000 rezervistov večidel srbske narodnosti; po spominih takratnega obrambnega ministra je bila opravljena »tudi mobilizacija TO Srbije«.

Ta dejstva je treba seveda poznati, če hočeš meritorno pisati o agresorju na Slovenijo. Iz najnovejšega časa dodajmo povzemajoče stališče nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschka Fischerja. Za krvavi Balkan je odgovorna »Srbija /…/ pod vodstvom Slobodana Miloševića /…/ Preden je bil nasilni srbski nacionalizem obvladan, se je bilo treba bojevati v štirih vojnah – v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, v Makedoniji pa sta jo morala zadnji trenutek preprečiti Nato in Evropska unija.«

Za sklep le še beseda o predsedniku Markoviću, ki sta ga obe strani zlorabili za svoje namene. Če je treba poznati spomine navedenih akterjev in odločilnih politikov, to tembolj velja za spomine neposredno vpletenega Anteja Markovića (objavljeni so bili poleti 1992 v mariborskem Večeru). Izhodiščno dejstvo, še posebno v opomin  skeptikom, je, da Marković kot premier ni imel pristojnosti za armado. Zanjo je bilo pristojno zvezno predsedstvo, kjer se je bila bitka za srbsko prevlado in odločanje o aktivnostih armade.

Predvsem ti skeptiki naj pozorno preberejo odlok zveznega izvršnega sveta z dne 25. 6. 1991. Njegovo bistvo je, da se slovenska meja sama brani s tam stacionirano policijo in v skrajni sili z vojsko iz obmejnega zelenega pasu. Ker Marković ni bil poveljnik armade, v tem odloku ni moglo biti »nikakršne vojne in prelivanja krvi«, ne kolon tankov ne letalskih napadov. Kot je Marković leta 2003 pričal na haaškem sodišču, so ukaz za mobilizacijo enot JLA izdali brez njegove privolitve, to so storili na zahtevo generala Kadijevića in srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Jovića, ki je bil po Markovićevem pričanju v navezi z Miloševićem. Na Miloševićeve obtožbe, da je sprožil vojno v Sloveniji, je bil jasen, tudi za prikrojevalca zgodovine v Sloveniji: »Vi in Kučan sta govorila, da sem jaz začel vojno v Sloveniji, zato sem vam pokazal odlok zvezne vlade, ki nikjer ne omenja angažiranja vojske.« Sapient sat. Pametnemu dovolj.

Vendar Srbija ni le vojaško napadla Slovenije, to je bila že kulminacija njenega imperializma, pred tem je skozi dve Jugoslaviji Slovence nacionalno zatirala in ekonomsko izkoriščala. Kljub temu želijo slovenski komunisti, ki so se osamosvajali s figo v žepu, znova hlapčevati državi, ki jo moramo označiti za edino slovensko sovražnico, s katero ni bil sklenjen niti mirovni sporazum in ne izplačana vojna škoda.
Za sklep le še ugotovitev za demokrate: partijska zgodovina je zgodovina, vendar partijska. Zanjo se praviloma izkaže, da je resnica ravno nasprotna temu, kar trdi »partijska zgodovina«. Zato se je še najbolje zanesti na svojo glavo.
 

Odmev na članek dr. Ivana Klemenčiča

Poznamo Slovenci svojo polpreteklo zgodovino? (Reporter, 23. oktobra 2012)

V zvezi s člankom pod zgornjim naslovom, ki ga je na spletni strani Reporterja objavil dr. Ivan Klemenčič, sem dolžan dati nekaj pojasnil in dopolnil, saj je dr. Klemenčič v samem članku omenil tudi moje ime in moj članek, ki sem ga lani decembra objavil ob smrti nekdanjega (in zadnjega) jugoslovanskega premierja Anteja Markovića.

Polemika se nanaša na to, ali je Slovenijo leta 1991 napadla JLA (oz. zvezna oblast) ali Miloševićeva Srbija. Na to vprašanje ni enostavno odgovoriti, saj je potrebno dobro poznati stališča političnih voditeljev tistega časa in tudi »predzgodovino« napada na Slovenijo, torej zgodovino SFRJ in odnosov v njej, vsaj po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita. Po Titovi smrti je namreč JLA ostala kot »edini garant« jugoslovanske enotnosti, s tem pa tudi glavna centralistična sila. Ni namreč dvoma, da je jugoslovanska vojska težila k centralizmu, kar se je pokazalo tudi s tem, ko je konec osemdesetih let prišlo do ukinitve t. i. devete armade, ki je pokrivala območje Slovenije, ustanovljena pa so bila štiri armadna območja, ki se niso ujemale z notranjimi mejami federalnih enot Jugoslavije.

Peto armadno območje s sedežem v Zagrebu je tako pokrivalo celotno Slovenijo, večji del Hrvaške ter manjši del Bosne in Hercegovine, njegovo poveljstvo pa je neposredno vodilo operacije na območju Slovenije in Hrvaške. Poveljujoči jezik v JLA je bil srbski, tudi največji del oficirskega kadra je prihajal iz Srbije. Dejansko se je znotraj jugoslovanske federacije prav Srbija obnašala najbolj centralistično, saj je bila njena vloga v primerjavi s kraljevino Jugoslavijo precej okrnjena. S tem je bil povezan tudi nastanek razvpitega memoranduma SANU iz leta 1986, ki je bil tudi ideološka podlaga za kasnejše Miloševićeve akcije, od rušenja republiških vodstev (t. i. jogurtna revolucija) do končnih vojaških napadov na uporne republike, pri čemer ne moremo tudi mimo razhajanj, ki so nastale med Miloševićem ter vodstvi Republike Srbske krajine na Hrvaškem ter Republike Srbske v BiH.

Ko je slovenski parlament 25. junija 1991 sprejel temeljne osamosvojitvene akte (Temeljna ustavna listina ter ustavni zakon za njeno izvedbo, Deklaracija o neodvisnosti, amandmaji k republiški ustavi), se je Beograd odzval tako s sejo zvezne skupščine kot sejo zveznega izvršnega sveta, ki je tudi sprejel odlok o zagotavljanju izvajanja zveznih predpisov na mejah SFRJ, vključno s pobiranjem carin (malo pred osamosvojitvijo je namreč prišlo do dogovora med slovensko in zvezno vlado o carinjenju, s čimer se je končala t. i. carinska vojna, kajti carine so se smatrale kot dohodek v zvezno blagajno, z osamosvojitvijo Slovenije pa je ta vir dohodka presahnil).

Zvezna vlada oz. zvezni izvršni svet (ZIS) je želela z odlokom vzpostaviti stanje pred 25. Junijem, saj je praktično takoj po sprejetih sklepih skupščine RS prišlo do efektivnega prevzema oblasti (prevzem carinarnic ter postavitev novih tabel na mejnih prehodih ter ostalih zveznih funkcij). JLA je s tem dobila odobritev posega, ki pa ni bila v skladu z ustavo, saj je bilo le jugoslovansko predsedstvo tisto, ki je lahko odobrilo vojaški poseg (in srbska stran je od leta 1988 to večkrat poskušala, da bi na enostranski način razglasila izredne razmere ne samo na Kosovu, pač pa tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, s tem bi JLA dobila zeleno luč za poseg).

Vendar pa predsedstvo SFRJ že od 15. maja 1991 ni bilo v funkciji, saj je srbska stran tedaj preprečila izvolitev Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ. Tovrstni ustavni »vakuum« je prav prišel JLA, ki je že dolgo časa načrtovala poseg v Sloveniji (operacija Okop), čakala pa je le na odobritev jugoslovanskega političnega vrha. Vprašanje je, ali si je Marković res želel vojaškega posega, dejstvo pa je, da je kljub svojemu renomeju poslovneža (in ne politika; mar nas to ne spominja na Zorana Jankovića?) po plebiscitu 23. decembra 1990, večkrat tudi grozil Sloveniji, ker je slednja tedaj že trgala vezi s federacijo. Na enem izmed obiskov v Sloveniji je bil v primerjavi z njim celo admiral Stane Brovet, tedanji namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, bolj spravljiv. Navsezadnje pa se je JLA naslonila na odlok ZIS tudi zato, ker je imel Marković več podpore v tujini kot doma. Navsezadnje je Marković dobival tudi obljube ZDA ter Evropske skupnosti o denarni pomoči za ohranitev jugoslovanske enotnosti. Še posebej je bil v zvezi s tem pomemben obisk ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu samo nekaj dni pred slovensko osamosvojitvijo. Kot je znano, je Baker zavrnil možnost priznanja Slovenije in Hrvaške ter podprl enotnost Jugoslavije, s čimer je dejansko podprl tudi Markovića. Kajti če je odlok, na katerega se je sklicevala JLA, podpisal Marković, potem je to pomenilo, da ima Marković tudi podporo Zahoda. Vendar pa je jugoslovanska stran očitno preslišala Bakerjevo opozorilo, da enotnosti Jugoslavije ne gre ohraniti s silo. Vsekakor je takrat v JLA vladalo »praznično razpoloženje«, kot piše Janez Janša v »Premikih«. Seveda pa napad JLA ni bilo neko presenečenje, saj se je napetost med JLA in Slovenijo stopnjevala že vse od afere JBTZ naprej, ko se je razkrilo, da je JLA že sredi osemdesetih let načrtovala poseg v Sloveniji proti »buržuaznim silam«.

Morda še nekaj besed o tem o »prosrbski« in »projugoslovanski« struji v Beogradu, saj je bila meja med njima precej zabrisana. Leta 1990 so do slovenskega predstavnika v jugoslovanskem predsedstvu dr. Janeza Drnovška (do 15. maja 1990 je bil tudi predsednik predsedstva) prihajali signali, da bi Srbija utegnila »izpustiti« Slovenijo iz jugoslovanskega okvirja. Verjetno se je med nekaterimi ideologi velike Srbije že utrjevalo prepričanje, da bo Slovenija pretrd oreh za ohranitev Jugoslavije (ki naj bi bila bolj centralistično urejena) in da se zato velja usmeriti na Hrvaško in sicer na zahodno mejo srbskega etničnega ozemlja na črti Karlobag-Karlovac-Virovitica. Avgusta 1990 so se namreč že začele prve srbske oborožene operacije (ob sprva pasivni asistenci JLA) na območju Knina, »virus« srbske vstaje pa se je razširil tudi na sever oz. severovzhod Hrvaške.

JLA pa je dejansko ostala zvesta »jugoslovanski ideji« - tudi zato, ker je bila dejansko politična sila, »sedma jugoslovanska republika« z lastno partijsko organizacijo, ki se je preoblikovala v Zvezo komunistov – gibanje za Jugoslavijo – vse do svojega umika iz Slovenije jeseni 1991. Kot je znano, je srbska stran tedaj privolila v umik JLA (dr. Drnovšek naj bi o tem že na pogajanjih na Brionih julija 1991 povprašal srbskega člana zveznega predsedstva dr. Borisava Jovića, ki je bil umiku JLA presenetljivo bolj naklonjen kot pa Marković in generali).

Kot je znano, je kasneje jugoslovansko predsedstvo sprejelo umik JLA iz Slovenije, proti je bil le hrvaški predstavnik Mesić. No, zanimivo je, da je Tudjmanova oblast hotela Sloveniji večkrat podtakniti, da je dejansko paktirala s Srbijo, da bi lahko sama neovirano odšla iz Jugoslavije. Resnica pa je, da se je prav Tudjman na skrivaj pogajal z Miloševićem o razdelitvi BiH, ob tem je žrtvoval tudi Vukovar. Poleg tega je bila Hrvaška kljub začetni prednosti (sprejem nove ustave in uvedba novih državnih simbolov že leta 1990) precej slabše pripravila na osamosvojitev, ob začetku agresije pa je kljub dogovoru o skupnem nastopu proti JLA Tudjman miniral ta dogovor in pustil, da so enote JLA neovirano prodirale z vojašnic na hrvaškem ozemlju proti Sloveniji. Celo že postavljene barikade je dal že odstraniti.

Iz tega lahko zaključim, da odgovornost za agresijo na Slovenijo nosijo tako predstavniki zvezne oblasti kot tudi Srbije, čeprav je mogoče to odgovornost interpretirati na različne načine. Nikakor pa ne morem pristati na tezo, da Marković ni vedel, v kaj se spušča, ko je podpisal razvpiti odlok ZIS o zagotavljanju neposrednega izvrševanja zveznih predpisov na mejah SFRJ, čeprav je veliko večja krivda na strani JLA, ki je dejansko »povozila« ustavo SFRJ, tako kot je to storila srbska oblast, ko je pol leta prej z vdorom v jugoslovanski monetarni sistem dejansko izvedla rop jugoslovanske blagajne. Vsekakor nosi Marković svoj (sicer manjši?) del odgovornosti, četudi ni imel namena, da bi Slovenijo pokoril z oboroženo vojaško agresijo.  

Gašper Blažič, Demokracija