Josip Broz Tito Svet24.si

Zgodbe zdravnikov o Titovih poslednjih dneh in ...

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno (12. 11.)...

horoskop Svet24.si

Horoskop za torek, 12. novembra

stanovanje Svet24.si

Kako kupiti stanovanje brez kredita?

vesolje Dobra karma

Tedenski horoskop: po divjanju končno ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

Kolumnisti

O Andreju Marincu, ki o aferi JBTZ ni nalil čistega vina

Deli na:
O Andreju Marincu, ki o aferi JBTZ ni nalil čistega vina

Igor Omerza - Foto: Primož Lavre

V Dnevnikovi tedenski prilogi je bil 28. septembra objavljen intervju s pozabljenim Andrejem Marincem, pomembnim voditeljem propadlega socializma v Sloveniji. Marinc je predvsem govoril zanimivosti o težavah takratne nedemokrtične oblasti v reševanju različnih družbenih problemov. Žal pa nam pri vprašanju o aferi JBTZ ni nalil čistega vina.

Najprej Marinc zatrdi, da je notranjega ministra Ertla dan po aretaciji vprašal zakaj je zaprl Janšo in Ertl mu je odgovoril, da “namenoma nisem konzultiral nikogar od vas” in “dobili so namreč neke infomacije, da je imel Janša pri sebi nek zaupen vojaški dokument.” Na ugotovitev novinarjev, da je “Janša še danes prepričan, da sta ga dali zapreti vi in Kučan”, je odločno odgovoril z narejeno naivnostjo osemletnega otroka: “Ni govora! To je bila avtonomna odločitev ministra, takrat sekretarja za notranje zadeve.”

Novinarjema-spraševalcema Milharčiču in Lesjaku, ki sta bila sicer zelo nežna do Marinca, je bilo to vendarle prehudo, zato sta ga zbodla: “Ali lahko verjamemo, da je bila v enopartijskem sistemu policija avtonomna?” Inženir Andrej je odgovoril, in ostal živ, da je bila “absolutno” takšna na svojih zakonskih področjih dela. Na tej Marinčevi absurdni in groteskni točki “absolutne avtonomnosti” policije v rajnki jugi sta, žal, novinarja odnehala!?                                                                            

Najprej bi dodal, da nista bila samo Andrej Marinc in Milan Kučan tista, ki sta dala zapreti Janeza, ampak najmanj bi k tej dvojici prištel še Staneta Dolanca in Janeza Stanovnika. Zakaj tako mislim, sem obširno dokumentiral v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje. Očitno pa moram to še ponavljati, a mi prostor dopušča le kratko obnovo.                                                  

*                                                                        

Na številnih sejah skupščinsko-parlamentarnih komisij o JBTZ (bilo jih je namreč več), so vsi prej omenjeni komunistični voditelji lažno izjavljali, tudi Marinc takrat in še dandanes, da niso niti vedeli, da so udbovci pri Janši našli vojaški dokument in zato posledično niso mogli niti slutiti, da bo Janša aretiran. Dolanc je celo izjavil, da je za Janšo pred aretacijo “komaj slišal”, čeprav je prav on vodilnima kosovcema Iliji Ćeraniću in Aleksandru Vasiljeviću (KOS – tajna vojaška politična policija) v Beogradu 20. maja 1988 povedal, da so udbovci našli pri Janši nek vojaški dokument.

Morda ne bi Stane tako bril norcev pred parlamentarci, če bi mu kdo citiral naslednji sestavek, ki ga je zapisal predsednik slovenskih komunistov Milan Kučan po razgovoru avgusta 1988 s takratnim jugo-obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem na Brionih: “Dejstvo je”, vestno zabeleži Milan Veljkove besede, “da so slovenski organi za notranje zadeve ‘papir’ našli pri Janši. O tem jih je obvestil Dolanc.”

Dalje. Na nekem sestanku Stanovnika, Kučana in Marinca v Beogradu, pred aretacijo Janše, je Janez Stanovnik Raifu Dizdareviću, predsedniku predsedstva Jugoslavije povedal, Raif je to zapisal v svoji knjigi Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, da je slovenska policija opravila tajno preiskavo pri enem državljanu in ugotovila, da poseduje “en vojaški dokument, ki je bil vojaška skrivnost.”                                                                                        

Janez Stanovnik je bil pozneje, februarja 1996, na seji četrte preiskovalne komisije o JBTZ, tako nesramen, da je zatrdil, da se je dober teden pred aretacijo oglasil v Beogradu pri Raifu Dizdareviću, kjer mu je Raif precej grozeče povedal, da je v uredništvu Mladine zaupen “vojaški cirkular”. Ker je imel pred komisijo Janez status priče, je to pomenilo tudi krivo pričanje, saj je celo to, kar je sam rekel Dizdareviću v Beogradu konec maja 1988, osem let pozneje v Ljubljani preobrnil in “kapitalno” lažno podtaknil v Raifova usta.

*

Tudi notranji minister Tomaž Ertl je dolgo trobil v ta rog in se priduševal, da je vse storil sam in o tem ni nikogar obveščal. Dejansko je razrezan vojaški dokument 27. aprila 1988 našla tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha (ponarodelo Udba) pri Janši na Mikro Adi. Nato so tajni politični policaji še večkrat tajno obiskali Mikro Ado in končno so 31. maja 1988 tajni udbovci sedaj skupaj z javnimi policaji presenečeno in zmagoslavno “našli” omenjeni dokument v javni preiskavi. To vem iz prve roke, saj sem moral kot direktor Mikro Ade prisostvovati tej preiskavi.

Nista bila samo Andrej Marinc in Milan Kučan tista, ki sta dala zapreti Janeza, ampak najmanj bi k tej dvojici prištel še Staneta Dolanca in Janeza Stanovnika.

Posledično so javni policaji, še isti dan aretirali Janeza Janšo in ga naslednji dan predali jugo-vojaškemu pravosodju. Tako so si slovenski politiki umili roke in jih umivajo še dandanes, kot dokazuje neresničen odgovor Andreja Marinca o nevpletenosti v zaprtje Janše in o tem, da ni pred aretacijo Janše nič vedel o najdbi vojaškega dokumnta na Mikro Adi.                                                  

To laž sem v tem prispevku že razkrinkal, ko sem povedal, kaj je Stanovnik vpričo Kučana in Marinca povedal Dizdareviču. A tudi Ertl se je čez šest let, po teh dramatičnih dogodkih, okoli tega spovedal novinarki Marjani Vončina. Ko ga je vprašala – “In vi, gospod Ertl, naj bi o vsem natančno obveščali državni vrh” – je odgovoril: “... kar ni nikakršno novo odkritje in česar tudi nikoli ni nihče tajil (ojoj, gospod Ertl – prav vsi, z vami na čelu, op. I. O.). Ni sporno to, da je slovenski vrh vedel o najdbi dokumenta (hm, zakaj pa potem vsa ta zanikanja!?, op. I. O.).”                                     

No, gospod Andrej Marinc, kaj pravite na to zapoznelo javno izjavo Tomaža Ertla? Ali boste sedaj še trdili, da niste nič vedeli o vojaškem dokumentu pred aretacijo Janše? Ali pa boste morda sedaj zanikali, da ste bili del slovenskega vrha in kot šef Sveta za varstvo ustavne ureditve (političnega organa za nadzor in usmerjanje Udbe) celo formalno najvišji politični povelnjik Udbe? 

*

Ni pa Ertl nikoli javno priznal, da je njegova aretacija Janše zgolj nujna oz. zgolj formalna posledica vsebinske odločitve vrha takratne slovenske politike (kamor je spadal tudi Andrej Marinc), da se vojsko 20. maja obvesti o 27-aprilski najdbi vojaškega dokumenta. Dolgo časa, 23 dni!!?, so Kučan et consortes tuhtali, kaj storiti, preden je potem Dolanc v Beogradu stopil v akcijo in vroč kostanj predal vojaškemu KOS-u in hkrati prižgal zaigalno vrvici za JBTZ!

In vojska je takoj zagrizla v kislo jabolko in zahtevala in seveda dobila aretacijo Janše. Ni šlo za nikakršno “avtonomno” Ertlovo aretacijo, ampak za pretehtano politično odločitev slovenskega vodstva, da se nebodigatreba Janšo potunka s pomočjo vrha jugo-vojske! Tomaž in njegovi možje so bili od Dolančevega žvižgaštva naprej zgolj operativni in poslušni statisti v drami, ki jo je napisala slovenska vrhuška!                                     

Najbolje je to opisal upokojeni general in dolgoletni ljubljanski kosovec Marjan F. Kranjc v knjigi Balkanski vojaški poligon, citiram: “Odgovor”, na vprašanje, namreč zakaj so toliko časa Slovenci mencali z informiranjem vojske o dokumentu, “vedo samo tedanji glavni šefi SDV in ožje politično vodstvo Slovenije! Po moji domnevi je bilo toliko časa potrebno za sestavljanje scenarija, kako JLA vsiliti proces samó zaradi kraje vojaškega dokumenta … Ali drugače povedano: kako eliminirati kandidata za predsednika ZSMS .... Torej, za proces je bila potrebna tudi politična odločitev slovenskega vodstva, jastrebi iz vrha JLA pa so zaradi ‘maščevanja’ glede poprejšnjih ‘napadov na JLA’ takoj zagrizli v kislo jabolko!”                           

*

Toliko o Marinčevem odigranem “nevedenju” glede začetkov afere in procesa JBTZ. Za pobijanje Marinčeve teze o avtonomnosti slovenske policije v enostrankarskem režimu pa bi lahko napisali debelo knjigo in nekaj takih del je v Sloveniji že tudi bilo objavljenih.

Toda mene v zvezi s političnim delovanjem Andreja Marinca bolj zanimata še dve stvari: prvič, zakaj natančno je moral konec leta 1973 v eni uri razrešiti šefa slovenske Udbe Egona Conradija in drugič, zakaj je maja 1985 moral telefoniral poveljniku ljubljanske armade Svetozarju Višnjiću in ga prositi za umik obtožnice proti Janezu Janši zaradi nekega članka v Mladini. Če bo javno in iskreno in podrobno odgovoril na ti dve vprašanji, bo zapolnil pomembni praznini v razkrivanju anatomije delovanja prejšnjega slovenskega režima.

loading...
Loading...