Ustavno sodišče je najvišja pravna instanca v državi, nad njim je le še modro nebo oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice, na katerega se lahko državljani pritožijo, potem ko izkoristijo vsa pravna sredstva v svoji državi. Tako je bilo v primeru sodnega spora novinarja Mladine in nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja, pri izbrisanih, glede varčevalcev Ljubljanske banke in bi bilo tudi v primeru obdolženih v zadevi Patria. Če bi zadeva šla v Strasbourg in tam propadla, bi bilo za to odgovorno ustavno sodišče kot zadnja pravna instanca v državi. Zato je verjeti, da je prav zaradi tega razloga razsodilo, kakor je, ter sodbo v zadevi Patria razveljavilo in jo vrnilo na prvo instanco.
O ustavnih sodnikih in ustavnem sodišču imamo lahko različna mnenja, lahko se z njihovo odločitvijo strinjamo ali ne, lahko jo tudi kritiziramo (kar dovoljuje celo sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Erdogan proti Turčiji, in to velja za vse sodne instance!). Seveda to velja tako za navadne državljane kot za eksotične politike, kakršen je Luka Mesec, katerega privrženci mahajo z zastavami z rdečo zvezdo in Titovimi slikami. Težko pa to velja za resne ljudi, kot so ministri, predsedniki državnega zbora, vlade in države, predstojniki državnih organov, sploh pa predstavnike sodišč in tožilstev, ki so prvi poklicani, da skrbijo za ugled in spoštovanje institucij. Eno, če že prvak Združene levice v parlamentu umuje, da je »ustavno sodišče še enkrat pokazalo svojo pristranskost«, drugo pa, če odločitev ustavnega sodišča kritizirajo predstavniki sodišč. Če tiskovni predstavnik vrhovnega sodišča Gregor Strojin (najbrž z vednostjo predsednika Branka Masleše) izjavi, da je »ustavno sodišče pod vprašaj postavilo možnost sistemskega zagotavljanja neodvisnost in nepristranskosti sodstva v vseh drugih postopkih«. S tem ko vrhovno sodišče napada odločitve ustavnega sodišča, spodkopava zaupanje v institucije pravne države.
Podobno se je zgodilo tudi z generalnim državnim tožilcem Zvonkom Fišerjem, ki je zgroženo zavrnil odločbo protikorupcijske komisije, potem ko je tudi upravno sodišče za nezakonito spoznalo njegovo ravnanje pri imenovanju Boštjana Škrleca. Če neka državna institucija ne spoštuje odločitev druge in se nanje »požvižga«, je težko pričakovati, da bodo državne institucije spoštovali državljani. Še težje bodo to od državljanov zahtevale vse te institucije, ki ne spoštujejo druga druge. Torej so za nespoštovanje institucij pravne države krive te institucije same. Šele ko bodo pometle pred lastnim pragom, bodo lahko pričakovale bolj spoštljiv odnos državljanov.