Nekdanja premierka Alenko Bratušek se ne bomo spominjali le po izjavi »we need time« (potrebujemo čas) za CNN in polomiji z njeno samokandidaturo za evropsko komisarko, ampak tudi po kriminalističnih preiskavah na njenem domu, v parlamentu in vladi. Do zdaj se je trikrat zgodilo, da so kriminalisti vstopili v parlament in opravili hišne preiskave v poslanskih pisarnah, v vladi se to pravzaprav še ni zgodilo. Tako so preiskovali prvaka SNS Zmaga Jelinčiča in njegovega poslanca Srečka Prijatelja, ki je bil zaradi izsiljevanja tudi pravnomočno obsojen in zaprt. Tretja v tej vrsti je torej nekdanja premierka Alenka Bratušek, ki so jo preiskovali zaradi suma zlorabe uradnega položaja zaradi njene samokandidature za evropsko komisarko. Njen odvetnik Aleksander Čeferin in vodja poslanske skupine Jani Möderndorfer sta zadevo predstavila kot nekakšno burlesko, češ da naj bi bilo vendarle jasno, da dogovarjanja o podpori za evropsko komisarko še ne morejo biti kaznivo dejanje. Slednji se je celo norčeval iz organov pregona, češ da so iskali ljubezensko pisemce predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja.
Toda zastavlja se vprašanje, ali bi specializirano državno tožilstvo predlagalo sodno preiskavo, preiskovalni sodnik pa bi jo potrdil, če bi bile zadeve res tako preproste. Ne gre zgolj za nekega tožilca in nekega sodnika, ki morda Bratuškovi ni naklonjen, gre za dva pravosodna organa.
Bi Nacionalni preiskovalni urad kar tako zbral 22 kriminalistov in pet policistov ter jih poslal še v parlament in vlado? Prav gotovo bi oziroma bodo v primeru zlorab padale glave odgovornih, zato težko verjamem, da na specializiranem tožilstvu ne razpolagajo s tehtnimi podatki o sumu zlorabe uradnega položaja nekdanje premierke. Kakšno dokumentacijo so iskali oziroma jo morda še iščejo, je seveda strogo varovana skrivnost zaradi interesa preiskave. Upamo lahko, da Bratuškova v zameno za podporo za evropsko komisarko komu v Evropi ni obljubila prodaje kakšnega slovenskega državnega podjetja. Če bi to odkrili kriminalisti, bi lahko to za nekaj časa zavrlo privatizacijo slovenskega državnega premoženja, ki je pomemben, če ne celo edini izhod iz krize, poleg vedno odloženih gospodarskih reform.
Zanimivo je tudi, kako so se nekateri mediji spravili nad preiskovalnega sodnika Andreja Barago, ker v svojih tvitih ni naklonjen preiskovanki in celo preiskovalcem. Ko je hišno preiskavo zoper takratnega mariborskega župana Franca Kanglerja odrejal sodnik Janez Žirovnik, s katerim sta si bila na bojni nogi, ker je bil poslanec in drugi človek Sove, pa je bilo vse tiho. Da ne omenjamo sodnika Boštjana Polegka, ki je Kanglerja obsodil (tudi zaradi tega), da se ne bi več vrnil v politiko.