Neuradno smo izvedeli, da naj bi SDS v dveh tednih zbrala okoli 20.000 overovljenih podpisov za referendum o zadnji noveli arhivskega zakona. Če jih bo 19. marca zbrala najmanj 40.000, potem bo državni zbor najbrž razpisal referendum skupaj z evropskimi volitvami 25. maja. Seveda lahko to prepreči še morebitni ustavni spor, ki bi referendum ustavil ali preložil na poletje oziroma jesen. Vse do takrat bo veljal sedanji zakon. A tudi če bo referendum skupaj z evropskimi volitvami, pobudniki ne bodo imeli lahkega dela. Po spremenjeni referendumski zakonodaji, ki jo je podprla tudi SDS, bo zakon na referendumu zavrnjen, če bo proti njemu glasovala najmanj petina vseh volivcev. Z drugimi besedami, če je vseh volilnih upravičencev nekaj nad 1,7 milijona, potem bo moralo proti zakonu glasovati več kot 340.000 volivcev.
Na zadnjem trojnem referendumu, na katerem so volivci odločali tudi o zapiranju arhivov, je zakon zavrnilo več kot 685 tisoč volivcev. Volilna udeležba je bila več kot 40-odstotna, vendar ne zaradi arhivskega zakona, ampak zaradi pokojninske reforme. Na referendumu o družinskem zakoniku je bila volilna udeležba že manjša, okoli 30-odstotna. Zakon je zavrnila večina, več kot 54 odstotkov volivcev, toda skupno število nasprotnikov zakona, skoraj 280 tisoč jih je bilo, bi bila po novem zakonu prenizka, da bi referendum uspel. Na zadnje evropske volitve je prišlo okoli 28 odstotkov volivcev, za stranke SDS, NSI in SLS je glasovalo nekaj več kot 217 tisoč volivcev. Če bo podobna udeležba tudi letos, bo to premalo za zavrnitev zakona, zlasti če bo večina volivcev NSI sledila svoji stranki, ki je novelo podprla. Uspelo bi, če bi se referenduma (in evropskih volitev) udeležili vsi volivci SDS in SLS, ki so se udeležili zadnjih državnozborskih volitev leta 2011, to pa je malo verjetno.
Zato bo težko dobiti referendum o arhivih, tudi če bo večina novelo zakona zavrnila. Ob običajni udeležbi na evropskih volitvah bi se moralo proti zakonu izreči okoli tri četrtine volivcev. Morda bo pobudnikom vendarle uspelo. Vsekakor pa s(m)o opozorili na pomen odprtosti arhivov nekdanjega komunističnega režima, zlasti njegove tajne politične policije. Če bi o njihovih zločinih lahko pisali pred dvajsetimi leti, a zaradi zaprtih arhivov nismo mogli, potem ne bi bilo toliko nostalgije po Titovih časih, prav tako ne bi cvetele pobude o demokratičnem socializmu. Eno takšno stranko so ustanovili to soboto, manjka samo še »demokratična« Udba, ki bo likvidirala vse, ki se ne želijo prostovoljno posloviti od neoliberalnega kapitalizma.