Premier Miro Cerar in prvak največje opozicijske stranke Janez Janša se bosta vendarle srečala. Predsednik republike Borut Pahor bo v torek sklical predsednike vseh parlamentarnih strank, da bi se pogovorili o posledicah britanskega referenduma, na katerem so volivci izglasovali izstop Velike Britanije iz EU. Prejšnji torek se je premier čudil: »Nikakor pa ne razumem, zakaj bi moral biti pri tem razgovoru prisoten tudi Janša.«
Sprva so namreč zaokrožile informacije, da naj bi se pri predsedniku Pahorju srečal z Janšo, pozneje pa so iz predsednikovega urada sporočili, da bodo na srečanje povabljeni vsi prvaki parlamentarnih strank. Po tem si je Cerar oddahnil in to srečanje pozdravil. Zanimivo, da Cerar ni imel prav nobenih zadržkov, ko je lani na veliki šmaren v cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah skupaj z Janšo sedel v prvi vrsti in z njim prijetno kramljal. Pred Bogom se je torej pripravljen srečati z Janšo, pred Pahorjem pa ne.
Seveda pri tem ne gre za vprašanje delitve cerkve in države, ampak priznavanja legitimnosti volitev. SDS je dolgo trdila, da so zadnje predčasne volitve nelegitimne, ker je bil njihov prvak tri tedne pred volitvami napoten v zapor, po volitvah pa je sodbo razveljavilo ustavno sodišče. Cerar je volitve označil za legitimne, zato se je tudi pustil izvoliti za predsednika vlade. Če je na volitvah legitimno zmagala Stranka Mira Cerarja, potem so bili legitimno izvoljeni tudi vsi poslanci državnega zbora, vključno s poslanci SDS. In če se kot predsednik vlade ne želi srečati s katerim od izvoljenih predstavnikov strank, potem odreka legitimnost njihove izvolitve, s tem pa celotnih volitev. Cerar je kot predsednik vlade predstavnik vseh Slovencev, tudi tiste petine, ki je volila največjo opozicijsko stranko, zato si tudi ne bi smel privoščiti, da ne prizna njihovega demokratično in legitimno izvoljenega predstavnika.
V normalnih evropskih državah je srečevanje med predsedniki največjih strank nekaj normalnega. V nenormalni Sloveniji pa se predsednik vlade boji srečevati s predsednikom največje opozicijske stranke zunaj cerkvenih prostorov. V normalnih evropskih državah, kakršna je naša severna soseda Avstrija, je tudi normalno, če ustavno sodišče razveljavi volitve zaradi nepravilnosti. V Sloveniji je očitno normalno, če enega od resnih pretendentov za zmago pred volitvami zaprejo, mu po izvolitvi odvzamejo poslanski mandat, nato sodbo razveljavijo, vrnejo mandat, volitev pa ne razveljavijo. To je »dodana« vrednost Slovenije, zato nas po standardu prehitevajo države, v katerih so še nedolgo živeli slabše.