»Tudi Jugoslavija je leta 1945 pobila na sto tisoče ujetnikov, in ni nihče nikoli odgovarjal. Zato smo verjeli, da bodo grobnice okoli Srebrenice odkrite šele čez 50 let, takrat pa bo vse pozabljeno,« je v dokumentarcu Kruta smrt, ki ga je za TVS pripravil Valentin Areh, dejal neimenovani pripadnik vojske bosanskih Srbov. Te dni mineva 20 let od genocida nad bošnjaškimi civilisti iz takratne enklave Srebrenica. Prav tako mineva 70 let od genocida komunističnih oblastnikov nad vojnimi ujetniki in civilisti, ki so bili njihovi politični nasprotniki oziroma so pripadali sovražnemu socialnemu sloju. Mnogi izmed njih so se iz strahu za življenje res zatekli pod okrilje okupatorja, mnogi so se tudi z orožjem uprli komunistični revoluciji, a to samo po sebi ne more biti opravičilo za krvavi obračun nad njimi. Zlasti ker so med trupli po drugi svetovni vojni pomorjenih ljudi našli tudi otroška in ženska trupla. V Hudi jami so našli kitke deklet ali mlajših žensk. V množičnih pobojih po koncu druge svetovne vojne je bilo na ozemlju Slovenije umorjenih najmanj sto tisoč ljudi, od tega je bilo približno 15 tisoč Slovencev. Zločine je organizirala tajna služba Ozna, predhodnica Udbe in SDV, ki je bila nekaj desetletij pozneje vpletena tudi v tako imenovanem etničnem čiščenju v BIH.
Julija 1995 je vojska bosanskih Srbov vdrla v bošnjaško enklavo Srebrenica, ki so jo varovale maloštevilne enote Unproforja. V masakru, ki je sledil, so nekdanji pripadniki SDV iz vrst bosanskih Srbov umorili najmanj osem tisoč ljudi, večinoma moških in dečkov, starejših od 12 let. Med žrtvami so bile tudi ženske, mnoge so napadalci posiljevali in zasužnjili. Podobno kot so komunisti žrtve iz leta 1945 očrnili kot narodne izdajalce in kolaborante, so velikosrbski nacionalisti Bošnjake zmerjali s Turki, balijami in islamskimi teroristi. Žrtve so zakopali srbski prebivalci sosednjih vasi, s čimer so sodelovali pri tem zločinu. Grobišča so podobno kot tista s konca druge svetovne vojne večinoma še vedno skrita ali celo obdana z minami, da ne bi kdo izkopal žrtev. Obe zgodbi o genocidu se prepletata in dopolnjujeta. Tako v Sloveniji kot v Republiki Srbski bi radi mnogi genocid prikrili in ga celo opravičujejo. Največji zločin je seveda, da je ta četniška tvorba preživela in da danes obstaja kot paralelna država znotraj BIH. In največja neumnost, da so se kolesarji iz Slovenije v Srebrenico odpravili izpred Titovega spomenika v Velenju. Torej spomenika diktatorju, ki je zagrešil Hudo jamo in druge zločine, brez katerih verjetno ne bi bilo genocida v Srebrenici.