Po izvolitvi nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek ima Gregor Virant, prvak DL in novi notranji minister, še najmanj razlogov za veselje. Janez Janša se je namreč poslovil tako z mesta predsednika vlade kot poslanca državnega zbora, torej nima več nobene javne funkcije, medtem ko Zoran Janković ostaja župan glavnega mesta Slovenije. Njegova odstopna izjava s položaja predsednika Pozitivne Slovenije je sicer dobila končni datum, kljub temu pa še vedno obstaja možnost, da se na naslednjem kongresu stranke preprosto odmrzne in jo vnovič prevzame. Poleg tega se največja vladna stranka še vedno ni distancirala od svojega ustanovitelja, ampak ga še naprej podpira. Tako je pravzaprav Virant z naglim izstopom iz Janševe vlade svojo stranko popeljal z dežja pod kap. Kako bodo poslanci Državljanske liste pojasnili volivcem, da so dosegli umik Janše iz vodstva vlade, hkrati pa bo Janković še naprej županoval Ljubljani, čeprav ga poročilo KPK obremenjuje prav zaradi opravljanja te funkcije?
Druga težava DL je odstop Janeza Šušteršiča z mesta podpredsednika stranke, potem ko mu je Virant z vstopom v vlado zarinil nož v hrbet. Še pred tednom dni je vstop v koalicijo povezoval z razčiščenjem statusa magistrske naloge Alenke Bratušek, vloge Zorana Jankovića v Pozitivni Sloveniji, s programom koalicije in zasedbe ministrskih mest, zlasti finančnega ministra. Čeprav ga je Šušteršič vseskozi opozarjal na neustrezen gospodarski program, zlasti na negotovost usode slabe banke, poleg tega vse do konca ni bilo znano ime novega finančnega ministra, je Virant podpisal koalicijsko pogodbo in vstopil v vlado. S tem je izrekel nezaupnico svojemu najožjemu političnemu sodelavcu od ustanovitve stranke.
Najbolj pa se je opekel z ministrom za infrastrukturo in prostor Igorjem Maherjem, ki so ga mediji že takoj po izvolitvi ujeli na laži, ko je pojasnjeval svojo črno gradnjo na kmetijskem zemljišču v občini Piran. Poleg tega je svoj stanovanjski objekt legaliziral v zelo čudnih okoliščinah – v dveh dneh, ko se je pojavil kot kandidat za ministra, odgovornega tudi za črne gradnje. Vse kaže, da bo moral v ponedeljek odstopiti in se bo tako njegov mandat končal v treh dneh. Maher bo minister z najkrajšim mandatom, Virant pa se bo še enkrat izkazal za najbolj neverodostojnega koalicijskega partnerja. Ne samo zaradi načel in najožjih sodelavcev, ki se jim je v hipu pripravljen odreči, ampak tudi zaradi kadrov, ki jih več kot očitno ne zna izbirati.