Na deželnem sodišču v Münchnu že mesec dni teče sojenje nekdanjima hrvaškima načelnikoma Udbe Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaču, ki sta obtožena sodelovanja pri umoru pobeglega hrvaškega oporečnika Stjepana Đurekovića leta 1983. Prejšnji teden je pričal Krunoslav Prates, lastnik tiskarne, v kateri so udbovski plačanci brutalno umorili nekdanjega direktorja Ine. Prates je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen, ker je izročil ključe tiskarne takratnemu šefu hrvaške SDV za emigracijo Josipu Perkoviću, ta pa ga je dal svojim nadrejenim, dokler ni prišel v roke najetim morilcem. V umor je bilo vpleteno celotno vodstvo takratne Jugoslavije, vključno s predsednikom Miko Špiljakom in notranjim ministrom Stanetom Dolancem, ki ju je skrbela dobra informiranost pobeglega Đurekovića, potem ko je izdal že nekaj knjig o jugoslovanskem komunističnem režimu. Prates je med pričanjem potrdil, da je bil Perkovićev ovaduh in da ga je obveščal o Đurekovićevih odločitvah.
Čeprav so od dogodkov minila več kot tri desetletja, nemški organi pregona še vedno zavzeto preganjajo udbovske morilce. Primer Đureković ni edini, ki ga preiskujejo. Od konca druge svetovne vojne do padca komunističnega režima je bilo po ugotovitvah hrvaške države umorjenih 67 hrvaških emigrantov, 23 pa so jih poskusili umoriti. Ta številka je v resnici še večja, saj v njej niso zajeti štirje izginuli, med njimi je tudi Stjepan Crnogorac, katerega kruto usodo je v slovenskem državnem arhivu odkril publicist Roman Leljak. Stjepan Đureković je na tem seznamu pod številko 63, Nikola Martinović, ki je bil leta 1975 umorjen v Celovcu, pa pod 37. Tudi njegovo usodo skuša Leljak pojasniti z dokumenti, ki jih je našel v Arhivu RS, Avstrijci pa so vnovič začeli kriminalistično preiskavo. Devetletna Rosemarie Bahrić, umorjena leta 1972 v bližini Benetk, je zapisana pod številko 32, za svojo mamo Tatjano in očimom Stjepanom Ševom. Nekateri hrvaški portali pišejo, da bodo tudi v Italiji obnovili preiskavo zaradi umora te hrvaške družine.
V Nemčiji in Avstriji so umori kazniva dejanja, ki nikoli ne zastarajo, v Sloveniji se lahko nekdanji funkcionarji tajne komunistične policije mirno sprehajajo. Še več, če kdo od publicistov in novinarjev javno objavi dokument, ki kaže na njihovo vpletenost v najokrutnejše zločine, vložijo kazensko tožbo zoper pisce, ki se namesto njih znajdemo na zatožni klopi na sodišču. Kaj takšnega si ne bi dovolili niti na Hrvaškem, kjer mediji stalno poročajo o udbovskih zločinih in kjer so gledalci videli že veliko dokumentarcev o tem. Slovenija je veliko bolj zaostala država.