Poslanci Socialnih demokratov, stranke Desus, Združene levice in Zavezništva Alenke Bratušek so v državni zbor vložili predlog ustavnih sprememb, s katerim želijo zaobiti odločbo ustavnega sodišča, ki je določilo, da mora država javni program šolstva financirati v celoti in ne le 85 odstotkov, kot določa zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Predlagajo, da se v 57. členu ustave drugi odstavek dopolni tako, da se osnovno izobraževanje v javnih šolah financira iz javnih sredstev, zasebne šole pa se financirajo v omejenem obsegu tako, kot določa zakon. Tako bi starši otrok v treh zasebnih šolah, ki so jih ustanovile škofije, še naprej doplačevali zapovedani javni šolski program, podobno bi veljalo tudi za vse morebitne nove zasebne šole, ne pa tudi za waldorfske šole, ki so bile ustanovljene pred sprejetjem ustavno spornega zakona. Tam bi, čeprav so zasebne, še naprej veljalo stoodstotno javno financiranje. Da bi denimo poslanci spremenili zakon in v njem zapisali, da je vsaka zasebna šola upravičena do toliko javnega financiranja, kolikor (obveznega) javnega programa bi izvajala, še pomislijo ne. To bi bilo verjetno zelo heretično in napad na javno šolstvo oziroma bolje rečeno na monopol ministrstva za izobraževanje. Raje bi spremenili ustavo in jo prilagodili zakonu kot obrnjeno.
To razmišljanje zelo spominja na podobno početje v neposredni soseščini. Ko je madžarski premier Viktor Orban dosegel dvotretjinsko večino v parlamentu, je spremenil ustavo. Ko je pozneje ustavno sodišče razveljavilo neki zakon, je sklenil znova spremeniti ustavo tako, da bi vanjo zapisali sporno besedilo. Na koncu je Orbanova vlada vendarle morala popustiti kritikam opozicije in zlasti Evropske komisije ter vnovič spremeniti ustavo, tokrat v bolj evropsko smer.
Poslanci SD, Desusa, ZL in ZAAB se v bistvu obnašajo kot Viktor Orban, ki ga sicer zelo radi pompozno kritizirajo: kadar jim odločba ustavnega sodišča ni všeč, bi kar spremenili ustavo in tako nadigrali ustavno sodišče. S tem (leva) politika kaže svoje mišice ne le proti instituciji, kot je ustavno sodišče, ampak tudi proti ustavi. Namesto da bi jo spreminjali s tresočimi se rokami, kot vedno poudarjajo pravniki, bi jo spreminjali v skladu z lastnimi političnimi potrebami. Za zdaj pri tem vendarle ne sodeluje premier, ustavni pravnik Miro Cerar. S spremembami ustave bi namreč izrekli nezaupnico ustavnemu sodišču. Vprašanje je sicer, ali bo pri tem poslanska skupina SMC ostala dosledna ali pa jo bo prej ali slej premamila proticerkvena ideologija sestrskih levih strank.