Podobno kot pred predsedniškimi volitvami pred petimi leti smo tudi pred letošnjimi dobili novinarsko peticijo. Prejšnja je bila uperjena proti političnim pritiskom in cenzuri Janševe vlade, sedanja pa se glasi: proti zvišanju DDV, proti ponižanju RTV, za medije. Sočasno je Društvo novinarjev Slovenije o vladnem predlogu za povišanje obdavčitve za časopise in revije obvestilo tuje veleposlanike in jih zaprosilo za pomoč. Povišanje davka bi zagotovo povzročilo še hujše težave slovenskim časopisnim hišam, posebej manjše bi se lahko znašle na robu propada, zato temu vladnemu ukrepu nasprotujejo vse novinarske organizacije (tudi Združenje novinarjev in publicistov) in medijska zbornica, v kateri so povezani lastniki medijev.
Prav tako so svoje nasprotovanje takemu ukrepu izrazile tudi nekatere koalicijske stranke, zaradi česar je vlada predlog poslala v državni zbor kot koalicijsko neusklajenega. Z drugimi besedami, predlog o višjem davku za časopise in revije, kakršen je bil predlagan na vladi, ne bo dobil zadostne podpore v državnem zboru. Koalicijske stranke se bodo v parlamentu pogajale o boljši rešitvi. Predsednik DL Gregor Virant, čigar finančni minister Janez Šušteršič predlaga sporno povišanje DDV za tisk, je po ponedeljkovem koalicijskem vrhu povedal, da finančno ministrstvo že pripravlja alternativne rešitve. Poleg Viranta višjemu DDV za medije nasprotujejo še v Desusu in SLS. Skeptični so tudi v NSI in celo v SDS, saj ga med drugim ne podpira minister Žiga Turk, ki je pristojen za medije. Vse kaže, da državni zbor vendarle ne bo povišal davka za časopise in revije. Zaradi tega je novinarska peticija zaradi višjega DDV za tisk nepotrebna, prav tako tudi pisma tujim veleposlanikom.
Toda novinarji v peticiji protestirajo tudi zaradi znižanja RTV-prispevka, kar pa je popolnoma nerazumljivo. Časopise morajo prodajati na trgu in si tako prislužiti plačo, RTVS pa se financira večinoma iz javnih sredstev (RTV-prispevek pomeni 76 odstotkov vseh njenih prihodkov). Drugod po Evropi zaradi krize znižujejo javna sredstva za nacionalne RTV (na Portugalskem kar za 42 odstotkov, v Veliki Britaniji pa so jih zamrznili za pet let), na RTVS pa bi še naprej nemoteno zapravljali javni denar. Pri tem je pomembno tudi vprašanje, zakaj mora imeti nacionalna RTV kar pet televizijskih in osem radijskih programov, simfonični orkester ter založbo kaset in plošč, vse to pa moramo financirati iz prispevka. Takšnega luksuza si celo v marsikateri večji državi ne morejo privoščiti. Zato je znižanje RTV prispevka tudi priložnost za razmislek, kako veliko javno RTV sploh potrebujemo.