»Danes se razkrivajo tudi tisti strici iz ozadja, o katerih se ne govori, a pišejo resolucije in jih pošiljajo v Slovenijo. To se mi ne zdi problematično, a si takšnih stricev ne želim,« je dejal nekdanji predsednik države Milan Kučan ob predstavitvi spominov svojega »strica iz ozadja« Zdenka Roterja. Kučanu naklonjeni vodilni mediji so že pred tem raztrgali resolucijo Evropske ljudske stranke o Sloveniji in jo primerjali z informbirojem in Kominterno. Seveda so namerno prezrli, da gre za demokratično izvoljene politike, ki na evropski ravni uživajo največji ugled. Če ne bi bilo tako, se Slovenija ne bi pridružila EU, naši premierji, večinoma iz levice, pa ne bi hodili stiskat rok predsedniku Evropske komisije Joséju Manuelu Barrosi ali nemški kanclerki Angeli Merkel ter se v njuni družbi nastavljali kameram svetovnih televizij. Kdor primerja demokratične evropske politike s »totalitarci«, kakršni so (bili) komunisti, je z njim seveda hudo narobe.
Če je že treba kogarkoli primerjati s totalitarnimi politiki, potem je to druščina, ki se je zbrala ob nekdanjemu predsedniku komunistične partije in nekdanjem udbovskem nadzorniku Katoliške cerkve. Mnogi med njimi so bili politiki v času prejšnjega nedemokratičnega komunističnega režima. Da je tajna komunistična policija nadzorovala vse pomembne ljudi, zlasti opozicijo, celo v času prvih demokratičnih volitev leta 1990, je razvidno iz arhivskega gradiva, ki ga je v prejšnjih številkah Reporterja objavila kolegica Biserka Karneža Cerjak. Nekateri izmed teh »rdečih« stricev so pred volitvami leta 2011 v politični procesiji podprli vstop Zorana Jankovića v državno politiko. Pred tem je Kučan obiskal takratnega premierja Boruta Pahorja in ga pozval k odstopu. Pred desetletjem je ta vplivni »stric iz ozadja« ustanovil Forum 21 in v njem zbral gospodarsko, kulturno in politično elito. Na preliminarni sestanek je povabil oba takratna predsednika LDS in SD, ki sta se ga v strahu udeležila skozi stranska vrata hotela M.
Strici iz preteklosti še vedno določajo slovensko politiko in nas svarijo pred demokratičnimi »strici« iz Evrope. Ti nam lahko povedo, zakaj v njihovih državah ljudje živijo bolje in bolj svobodno. Naši pa nam lahko ponujajo le spomin na »slavno« zgodovino, ki je ob razkritju hudih jam in golih otokov postala neslavna. To je tudi odgovor na vprašanje, kakšne »strice« si lahko sploh želimo.