Od prisege druge vlade Janeza Janše je minilo pet mesecev, opozicija pa že napoveduje interpelacije, konstruktivno nezaupnico in predčasne volitve. V času prejšnje, Pahorjeve vlade je vendarle minilo več kot leto dni, preden je takratna opozicija napisala prvo interpelacijo, in sicer zoper takratno notranjo ministrico Katarino Kresal. Tokrat bi Pozitivna Slovenija najprej interpelirala finančnega ministra Janeza Šušteršiča in ministra za delo Andreja Vizjaka, nato pa še notranjega ministra Vinka Gorenaka.

V SD so najprej ustrelili kozla z zahtevo po predčasnih volitvah, nato pa je prvak Igor Lukšič vlado pozval, da se do jeseni sama reorganizira in zamenja kakšnega ministra. Kot enega glavnih očitkov vladi je omenil »strategijo zdraharstva in delitve ljudi«. S tem je pravzaprav dal vedeti, zakaj se opozicija v teh dneh počuti tako samozavestno, da napoveduje črne scenarije pred kratkim izvoljeni vladi.

V zadnjih tednih je namreč prišlo do koalicijskih nesoglasij zaradi popolnoma nepomembnih tem, kot so proslave in imena vojašnic. V razmerah težke gospodarske krize in iskanja poti iz nje, ko bi morala biti glavna naloga vlade pritegnitev tujih vlagateljev in spodbujanje nastajanja novih delovnih mest, si res ne moremo privoščiti, da koalicijske stranke med seboj razpravljajo o partizanskem komandantu Stanetu ali o tem, ali rdeča zvezda sodi na proslavo ob dnevu državnosti.

Za opozicijo je to lahko prvorazredna tema, saj se s pomembnimi zadevami niti ne more ukvarjati, vsekakor pa imajo koalicijske stranke in njihovi prvaki pametnejše opravke. Medtem ko finančni minister Janez Šušteršič skoraj brezupno išče kupca največje slovenske banke, se predsednik njegove stranke Gregor Virant ukvarja s kritiko preimenovanja neke vojašnice. Težko si predstavljam sodobno in neideološko liberalno stranko, ki uporablja besedne zveze, kot so »Ljubljana, mesto heroj«, kar sicer pogosto leti z ust opozicijskega prvaka Zorana Jankovića in njegovega brkatega zaveznika Janeza Stanovnika.

Po drugi strani ne morem razumeti, da se največja vladna stranka o teh zadevah ne more uskladiti z drugimi koalicijskimi strankami. Zadeve so preveč resne, da bi zaradi ideoloških nesporazumov tvegali poleg gospodarske še politično krizo. Zaradi ideologije je najbolj na »prangerju« Karl Erjavec, ki je z glasovi svojih poslancev zagotovil oblikovanje te vlade, saj ga zaradi tega nenehno spodnašajo. Če Desus odide iz koalicije, bo vlada pred veliko hujšimi preizkušnjami, kot če se neka vojašnica imenuje po sporni osebnosti iz druge svetovne vojne.