Igor Kršinar o demokratičnem socializmu venezuelskega tipa

»Revolucija bo v tujini nabavila toaletni papir in tako odpravila skrbi naroda o domnevnem pomanjkanju straniščnega papirja,«je prejšnji teden sporočil venezuelski minister za trgovino Alejandro Fleming. Za tak položaj je obtožil opozicijo, ki naj bi z medijsko kampanjo spodbudila povečano povpraševanje po tem osnovnem higienskem izdelku. Po njegovih besedah je toaletnega papirja v njihovi bolivarski republiki dovolj, obstaja pa čezmerno povpraševanje, ki ga je povzročila opozicija. Še dobro, da jo imajo, kajti sicer bi bili lahko krivi oblastniki. Zmanjkalo je že mleka, masla, kave in koruznega zdroba, zdaj ni dovolj še WC-papirja. Ti, ti, opozicija!

Podobno se je dogajalo v rajnki socialistični Jugoslaviji. Še danes se spominjam, kako smo stali v vrstah za pralni prašek, po kavo smo hodili čez mejo, kjer smo lahko tudi kupili kajzerice in banane. Državljan, ki je skušal čez mejo prepeljati preveč banan, jih je moral pojesti kar na mejnem prehodu. V socialistični in federativni republiki Jugoslaviji, katere del je bila tudi Socialistična republika Slovenija, pač nihče ni smel uvoziti preveč banan. Če smo morda kupili »vietnamko« (takrat popularno jakno), smo morali priti s kakšno rabljeno, ki smo jo po nakupu nove odvrgli. Podobno je bilo s kavbojkami. Seveda smo lahko v tujino odhajali omejeno, sicer je bilo treba plačati depozit. Recimo enega mrtvaka, kot smo takrat rekli bankovcu, na katerem je bila slika tovariša Tita. Varčevali smo tudi z bencinom, zato se ob torkih nismo smeli voziti z avtomobili s parnimi številkami, ob četrtkih pa z neparnimi številkami registrskih tablic. Seveda je bilo za socialističnega človeka veliko bolj zdravo hoditi peš, »naša partija« pa je zelo skrbela za zdravje svojega proletariata.

Čeprav smo gradili socializem po meri človeka, je nekdanja država razpadla v krvavi državljanski vojni. Samostojna Slovenija je zdaj članica EU, zato ni več meje, na kateri smo morali včasih pojesti vse odvečne banane. Po dvajsetih letih intelektualci s kratkim spominom in še krajšo pametjo obujajo demokratični socializem, ki naj bi nadomestil »gnili« kapitalizem. Ukinili bi trg, namesto EU bi se pridružili Latinski Ameriki ter nosili majice s podobo Che Guevare in Huga Cháveza. Seveda ne bi spet uvedli enopartijskega sistema, kajti opozicijo nujno potrebujemo. Nekdo pač mora biti kriv, če bi vlada naredila toliko »sranja«, da bi zmanjkalo celo toaletnega papirja.