Na kongresu SD v Kočevju se ne bo odločalo le o politični usoda njenega prvaka Boruta Pahorja, ampak kakšno levico bomo imeli v Sloveniji. Ne glede na to, kdo bi namesto Pahorja prevzel stranko, bo ta padla v naročje stare garde, ki iz ozadja še vedno skuša voditi levico. Tako kot so sedem tednov pred volitvami ustanovili stranko Zorana Jankovića in jo popeljali do relativne zmage na volitvah, zdaj pripravljajo obračun z reformatorskim predsednikom SD. Najprej so mu zrušili vlado in koalicijo, zdaj mu prevzemajo še stranko. In tako kot so mu prepovedali nastop na predsedniških volitvah pred petimi leti, mu bodo tudi zdaj skušali to preprečiti. Najbolj učinkovito bi bilo, če bi ga na kongresu tako zelo ponižali, da si ne bi upal »hoditi v zelje« njihovemu izbrancu Danilu Türku.
Borut Pahor ima seveda prav, ko je dejal, da je bila stranka pred njegovim prihodom le politično krilo zveze borcev. Stranka bi gotovo že izpadla iz parlamenta, če je leta 1997 ne bi bil prevzel mladi in s starim režimom neobremenjeni Pahor. Pridobil je mnoge mlade, ki v stranki niso videli zgolj naslednice nekdanje partije. Skušal je doseči nemogoče – stare partijce prepričati, da z resolucijo obsodijo komunistični režim. Seveda mu kaj takega ni uspelo, a vendarle je stranka podprla slovenski vstop v EU in Nato. Njegova evropska drža ga je odnesla v Evropski parlament, kamor je kandidiral kot zadnji na lestvici in bil izvoljen na podlagi prednostnih glasov. Stranka je dolga leta počivala v senci LDS, po Drnovškovem odhodu za predsednika države pa je postopoma prevzela vodilno vlogo na levem političnem bloku. Na oblast se je vrnila kot moderna socialdemokracija, s programom tretje poti Tonyja Blaira in Gerharda Schröderja. Ironija je, da sta tretjo pot ob Pahorju tlakovala tudi njegova protikandidata Igor Lukšič in Patrick Vlačič, ki se zdaj želita vrniti na stari kolovoz.
V vsaki demokratični družbi bi bilo sicer normalno, da predsednik stranke, ki izgubi volitve, odstopi s položaja. Toda v SD se za njegovega naslednika potegujeta dva njegova dolgoletna sodelavca in ministra njegove vlade, ki v primerjavi z njim niti v parlament nista bila izvoljena. V tem smislu sta še večja »luzerja« kot Pahor. Zato je toliko bolj verjetno, da bi SD brez Pahorja padla v naročje vplivnih »stricev« iz ozadja, zlasti Milana Kučana in Janeza Stanovnika. Postala bi neke vrste predpražnik Jankovićeve stranke. Idejno bi bila z njo povsem usklajena, razlikovala bi se le po šibkejšem voditelju.