V Sloveniji je treba komentatorje in kolumniste, ki v različnih medijih redno ali občasno objavljajo kritične prispevke o aktualnem političnem dogajanju pri nas in o njegovih akterjih, deliti na dve skupini: na tiste s čutom za dostojnost, katerih odlika je, da svoje »tarče« bojda mrcvarijo dostojanstveno, in na one druge, ki to počnejo nesramno, vulgarno, poniglavo. Kaj je dostoj(anstve)no in kaj ne, se namreč čutijo dolžni ljudstvu razodeti izvajalci medijske preže, samooklicani ocenjevalci novinarskih proizvodov, delujoči v okviru znamenite Liberalne akademije. Iz česar lahko že v uvodu zaslutimo, da je vrhunska družbena satira vse, kar udriha po zadrti desnici, pritlehno in primitivno pa ono drugo, kar se kakorkoli norčuje iz svobodoljubne levice.
A pojdimo lepo po vrsti. Spodaj podpisani sem kot verbalni karikaturist dogodkov okoli sebe že kak mesec uvrščen čisto na dno druge skupine političnih satirikov. Strogi razsodniki iz prej omenjene združbe so me vzeli pod lupo potem, ko je aprila letos Reporter objavil sestavek Naše alfa samice. V njem sem si drznil smešiti lik in delo več političark in mnenjskih voditeljic leve provenience, predvsem pa poslanskih ptic selivk, »ki brez oklevanja zapustijo en strankarski kurnik, če presodijo, da jim bo v drugem lepše in udobneje.«
Jurišnikom in jurišnicam iz krogov blizu Darka Štrajna je očitno zelo poskočil krvni pritisk, nakar so poslali nadme Renato Šribar. Gospe ne poznam in ne vem niti, ali ni morda gospodična, me je pa povzdignila v predmet uničujoče dobre psihopolitične analize, v kateri je razkrila in izpostavila celo stvari, ki jih ni ne v članku, ne v mojih mislih in ne v zavesti. Kot kaže, je sposobna prodreti v človekovo nezavedno, ob čemer ni čisto brez podlage vprašanje, ali sem morda kolumno spisal v nezavestnem stanju.
»Strokovnjakinja« Šribarjeva mi že na začetku postavlja izjemno visoke standarde, ki bi jih moral izpolniti, če bi želel kdaj postati vrhunski politični satirik: moral bi se zgledovati po dveh komentatorjih v Dnevnikovem Objektivu in zraven verjetno še posvetovljaniti svoj priimek iz Guzelja v Guzeljevića. Oboje je na srečo popolnoma nemogoče.
Analitičarko hudo moti tudi moj izbor sarkastičnih oznak za »posamezne javno dejavne ženske v državi«. Ker sem si ironično dodelil status nerazsvetljenega in nepristojnega zapisovalca vtisov o predvolilnih kolobocijah na levici, je gospa Renata prišla do epohalnega dognanja, da naj bi mi to rabilo kot alibi pri pisanju vseskozi »grobo žaljivega in spolno diskriminatornega teksta«. Dejansko pa se posmehujem prav hiperpotentnemu intelektualnemu leglu levoliberalnega bloka, ki verjame, da je edino poklicano dodeljevati in jemati kompetentnost konkretnim novinarjem in publicistom.
Ali sem si s tem res »odprl pot k vrednostnemu določanju žensk glede na mero seksualnih skomin, ki jih te povzročajo«, naj povedo bralci sami. Dodal bi le, da sem sarkazem do nastopajočih dam doziral glede na mero ogorčenja in zgražanja, ki so ga kot položajske nosilke vpliva prožile s svojim kori(s)tolovskim početjem. O čem govorim, je najbolje razvidno ravno iz ključne ugotovitve »znanstvenice« Šribarjeve, ko utemeljuje tezo o androcentrični hierarhiji v domnevno mačističnem (moškem) desnem strankarsko-političnem polu: »Ko moč (določene stranke in liderja) ali vsaj možnost njene realizacije presahne, upada tudi volja do lojalnosti.«
Bravo! Praktični rezultat pešajoče lojalnosti so bili prebegi poslanskih kruhoborcev in še zlasti kruhobork, ki se – kako nerodna reč! – niso dogajali na desni, marveč izključno na levi. In ker sem si jih privoščil preveč naravnost, brez dolžnega strahospoštovanja, je pronicljiva R. Š. v moji satiri, spisani v imenu se-že-ve-katere politične opcije, našla nič več in nič manj kot oznanilo sedanje vlade in koalicije, da ženskam politika pravzaprav ne pristaja in da se »menda« velja vrniti k naravnemu redu, zadnje čase omajanemu zaradi načela spolne uravnoteženosti.
Če torej sledimo miselni ekvilibristiki blodnjave Renate (gotovo je doktorica ali vsaj magistra kakšne silno eksaktne vede), so poslanke v vrstah vladnih strank, zlasti SDS in NSI, zgolj prehodna sistemska motnja, Ljudmila Novak pa spodrsljaj, ki bo kmalu odpravljen. Aktivistki iz Medijske preže morda feministično dušo razžira dejstvo, da v trenutni opoziciji ni na vodilnem položaju nobene ženske, zato po klavrnem odhodu Katarine Kresal pričakuje recipročen razvoj dogodkov na nasprotnem bregu. A žal primerjava obeh dam ni ravno v prid fantazijskemu konstruktivizmu R. Š. Kar poglejmo.
Katarino Kresal, mlado, lepo in pametno novinko, so na čelo zdesetkane nekdanje velestranke LDS posadili z velikim medijskim pompom. Po volitvah 2008 je v vlogi enega od liderjev zmagovitega trojčka vstopila v vlado in postala notranja ministrica. Njen strmi vzpon so nam v avtobiografski knjigi prodajali kot enkratno zgodbo o uspehu, ki se je po treh letih sprevrgla v popoln fiasko. LDS je atrofirala v zunajparlamentarno strančico, Kresalova pa je odstopila in poniknila med zasebnike.
Ljudmila Novak je krmilo Nove Slovenije prevzela po hudem šoku, ki je sledil izpadu iz parlamenta in posledični samoupokojitvi Andreja Bajuka. Nihče ni verjel, da je sposobna stranko pripeljati nazaj v državni zbor. Tudi samohvalnice si ni dala spisati, je pa ob pomoči sposobnih sotrudnikov izpolnila obljubo ter kot precej manj vpadljiva in precej bolj modra političarka postala ministrica v Janševi vladi.
Realnost in objektivnost torej nista ravno izstopajoči lastnosti prežečih liberalk. Tako je po mnenju Šribarjeve v moji kolumni Svetlana Makarovič deležna relativno dosti zajedljive pozornosti zato, »ker kritizira RKC«. Toda eno so upravičene kritike Katoliške cerkve kot institucije, ki si ugled zapravlja s finančnimi katastrofami in pedofilskimi aferami, čisto nekaj drugega pa, če v kamere izjavljaš, da je sovraštvo do farjev patriotska dolžnost slehernega zavednega Slovenca. Šribarjeva bolje kot jaz ve, kateri člen Kazenskega zakonika RS predvideva pregon netilcev sovražnosti in nestrpnosti, a mi raje citira Kodeks novinarjev Slovenije. Je pač hinavka po uradni dolžnosti in v veselje svojih pajdašev.