Stanko Stepišnik, gospodarski minister v vladi Alenke Bratušek, je
morda edini dovolj star član sedanje slovenske izvršne oblasti, da se še dobro spomni krize, ki je našo prejšnjo skupno SFRJ krotovičila pred tremi desetletji. In podobno kot kakšnemu ducatu domačih ekonomistov v t. i. tretjem življenjskem obdobju, ki so gor rasli v časih plansko-dogovorne ekonomije (malce mlajši v tej druščini je le Križanič), se Stepišniku toži po orodjih in prijemih, s katerimi je režim v nekdanji Jugi blažil socialne stiske, mehčal tleče notranje napetosti ter preprečeval revolt ljudstva, on pa jih nima (več) na voljo.
Gre za, figurativno rečeno, topčiderski sindrom, za reševanje tekočih težav z nebrzdanim tiskanjem denarja. To seveda vodi v pospešeno inflacijo in razvrednotenje nacionalne valute, kar je v rajnki Jugoslaviji pomenilo prelaganje problema iz takratne sedanjosti v svetlo prihodnost. V duhu gesla »lako čemo« so, denimo, leta 1984 in 1985 na plačilni dan v kragujevško Crveno zastavo nekajkrat s tovornjaki pripeljali dinarje, vzete naravnost iz skladišč sveže natisnjenih bankovcev. Ni namreč skrivnost, da je Crvena zastava uživala status svete krave, ki je izdelovala v glavnem orožje in vojaško opremo, fički, stoenke in yugi pa so pomenili le četrtino proizvodnje. Zato v paradni veletovarni ni smelo priti do nikakršnih motenj.
Stepišnik, minister v demokratični samostojni Sloveniji, članici EU z evrom kot skupno valuto, slabih trideset let pozneje razmišlja podobno kot njega dni varuhi socializma po meri človeka. Če bi ohranili svoj denar, bi lahko za reševanje položaja ubrali bolj mehke metode: povečali bi plače za deset odstotkov, in tegobe bi bile odpravljene, je dejal na nedavnem osrednjeslovenskem forumu Financ. Počutje ljudi bi bilo boljše, če bi imeli tolar, je še dodal. Ob tem se zdi nelogično, da kot domnevno umen gospodarstvenik (čeprav ga Jankovićeva desperados ekonomija očitno ne moti) ni opazil podobnosti v vzrokih, posledicah in načinu odpravljanja nekdanje in sedanje krize, ki jih je dosti več kot razlik, in da mu ni jasno, zakaj je Evropski komisiji položaj v Sloveniji nerazumljiv. Pa poglejmo.
V prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je Jugoslavija začela čutiti učinke preteklega zadolževanja, ki po današnjih merilih niti ni bilo pretirano, vendar je obseg zapadlih obveznosti do tujih finančnih institucij v nekem trenutku daleč presegel tekoče devizne prilive. Slednje so zagotavljali le izvozniki iz Slovenije in deloma Hrvaške, ki jim je spričo čedalje hujše konvertibilne lakote in pritiskov Beograda začela pešati poslovna motivacija. Reprogramiranje dolgov, se pravi dodaten odlog plačil ali njihov delni odpis, je postalo glavni cilj diplomacije v pogajanjih z IMF, saj brez tega tuji bankirji niso bili pripravljeni odobriti novih kreditov.
Na notranjepolitični sceni je partija poslala v obtok floskulo o nujnosti opiranja na lastne sile, Milka Planinc, predsednica ZIS (vlade), pa je v skupščini SFRJ napovedala »redefinicijo razvojno-investicijskih prioritet«. Sumničavi politični vrhovi nerazvitih republik so se opazno vznemirili in tudi vsemogočna JLA je posumila, da Planinčeva morda ogroža oboroževalne ambicije jugogeneralov, vključno z blodnjami o domačem reaktivnem prestrezniku. Borci in pripadniki trdega partijsko-revolucionarnega jedra so začeli nostalgično obujati spomine na preminulega Tita, ki je vedno znal priskrbeti denar: enkrat je rekel, da bo Boko Kotorsko morda dovolil spremeniti v rusko pomorsko bazo, drugič se je poluradno spraševal, ali ne bi veljalo Jugoslavijo vključiti v Varšavski pakt – in ameriški imperialisti so nemudoma odprli mošnjičke. A pod Reaganom je stric Sam žal postal imun za manipulacije z blokovsko razklanostjo sveta.
Kakorkoli že, luč na koncu predora naj bi Jugoslaviji prinesel Program gospodarske stabilizacije, plod truda posebne skupine režimskih modrecev iz različnih geografskih in interesnih okolij, v
kateri je Slovenijo zastopal Sergej Kraigher. Nastal je traktat iz štirinajstih poglavij, dolg kot kurja čreva. Pečat sta mu dajali besedni zvezi »treba je« in »morali bomo«, zaman pa bi v besedilu iskali karkoli kritičnega o milijardnih zavoženih projektih tipa Obrovac ali Feni, o politično izsiljeni hitri železniški progi Beograd–Bar in o drugih podobno razsipniških naložbah po državi. Milka Planinc je bila odstopljena, inflacija je v naslednjih mesecih in letih podivjala, zaradi centralističnih popadkov se je zaostrila politična kriza, ki je zaradi prebujenega velikosrbskega nacionalizma nazadnje privedla do bolečega razkroja multinacionalne državne lepljenke.
Tri desetletja pozneje je tudi na čelu slovenske vlade dama, katere poglavitna lastnost je, da napoveduje tisto, kar se potlej ne zgodi (res pa je lepša od Planinčeve); tudi v Sloveniji z letnico 2013 so levosredinski strategi skomponirali stabilizacijski program, v katerem Brusja niti z besedico ne obveščajo, koliko milijonov naj bi reanimator Gašpar Gašpar Mišič dobil za finančne transfuzije klinično mrtvim podjetjem in od kod jemlje denar zanje; tudi pri nas danes že spet poslušamo razprave o ceni novih kreditov, ki jih bomo deležni samo, če bomo – kot bi rekel predsednik parlamenta, etatistično navdihnjeni demokratični socialist Janko Veber –, zagrešili niz veleizdaj v podobi čim hitrejše prodaje čim več gospodarskih subjektov in bank v državni lasti; tudi zdajšnji mladi generaciji se dogaja, da jo intelektualistične »zdrave sile«, kakršna je Rastko Močnik, poučujejo o izjemno demokratičnem značaju Kardeljevega
samoupravnega socializma, plastelinski filozof Slavoj Žižek pa si želi
prihoda novega Gospodarja, ki bi posameznike osvobodil dogmatskega demokratičnega dremeža. V svojem zagrebškem nastopu čez nekaj dni je Žižek sicer Gospodarja že pogumno zamenjal z Vodjo, torej z Liderjem. Od tu do iskanja Titovega klona pa ni več daleč.
Značilnost družbenih katastrof je, da prihajajo v ciklusih. Krivcev zanje ni, so le zaslužni rešitelji, vešči času prilagojenega slepomišenja.
Nastradajo pa vedno navadni ljudje.