Niso še tako daleč časi, ko se je štelo za največjo čast, če te je Milan Kučan povabil na čaj. Čaj pri predsedniku je doletel tudi nekatere najbolj »konstruktivne« in v najbolj pravo demokratično smer naravnane slovenske novinarje in urednike. Tem redkim izbrancem je rating v očeh mnogih manj uveljavljenih časnikarjev, predvsem pa v očeh samih povabljencev, skokovito zrasel. Spominjam se kolegice na Delu, ki je ob vrnitvi s predsedniške čajanke delovala kot mesečnica. Ko je na moje vprašanje, ali so ji morda postregli z viskijem, zasanjano odkimala, sem uvidel, da je zgolj pijana od sreče.
Danes so razmere kajpak bistveno drugačne. Če si kdo v ljubljanski slaščičarni Zvezda, v družbi upokojenca Kučana, privošči tortico, to ni več akt priznanja, enak Prešernovi nagradi ali Borštnikovemu prstanu, marveč dokaz sodelovanja v krutem boju za rekonvalescenco in čim hitrejšo vnovično prevlado politične levice. Že dr. Janez Drnovšek je opustil kramljanja ob porcelanskih skodelicah, raje kot predstavnike zdravih sil je vabil k sebi razne fakirje, šamane in guruje zdravilstva iz eksotičnih dežel.
Aktualni polpredsednik države oziroma samozadostni predsednik zavedne polovice Slovencev dr. Danilo Turk pa se z očaranimi plebejci, ki mu laskajo in pritrjujejo, dovolj pogosto sreča že na proslavah v spomin naše junaške polpreteklosti. Kdo bi torej sploh še lahko obudil v življenje žlahtni običaj pitja čaja z najbolj zaslužnimi podaniki, somišljeniki in simpatizerji iz vrst ljudstva?
Kandidata sta trenutno le dva: Janković in Janša. Zmagoviti luzer Zoran Janković je že napovedal, da se bo prihodnje mesece posvetil kadrovski krepitvi Pozitivne Slovenije, pri čemer namerava število članov povečati na 30 tisoč. A v ta namen čajčki najbrž ne bodo zadoščali, bolj verjetni so agitpropovski shodi po različnih krajih Slovenije, nekakšni mitingi resnice, obogateni s pečenimi odojki in nastopi glasbenih turboestradnikov, na katerih je pričakovati tudi histerične napade na protikrizne ukrepe vlade. Ostane še novopečeni premier Janez Janša, ki za samopromocijske čajanke po našem vedenju nima ne volje, ne posluha in ne prostih terminov. A če bi si kot prvi minister vendarle drznil v tem drobnem obnašalskem segmentu posnemati zadnjega šefa ZKS in prvega predsednika samostojne Slovenije, bi bile posledice za njegove čajopivske goste diametralno nasprotne kot nekoč za povabljence Milana Kučana.
Vzemimo, da bi Janša na neformalni pomenek sprejel tri slovenske novinarje iz treh različnih medijev. Kakšne štiri petine kolegov in devet desetin kolegic bi nanje v trenutku začeli gledati kot na gobavce; šefi, stanovsko društvo in Ranka Ivelja bi, gnani od sle po časnikarske nepristranskosti in svobodomiselnosti, začeli bedeti nad slehernim njihovim zapisanim stavkom; filiala Udbe v vrstah Sove bi za Kučana in za predsednika obeh opozicijskih strank pripravila podrobno poročilo o sumljivem srečanju, pa še o poreklu in o idejnopolitičnem profilu trojice režimskih žurnalistov na liniji JJ; oseba, ki je v tožilskih vrstah prevzela mukotrpno vlogo odstopljene Branke Zobec Hrastar, bi s pomočjo Katarini K. vdanih agentov v Nacionalnem preiskovalnem uradu na navaden pisalni stroj spisala obtožni predlog v smeri zlorabe položaja, zarote in izdajanja tajnih podatkov, nato pa ga do izreka nezaupnice, Janševe odstavitve, atentata ali predčasnih volitev zaklenila v trezor; v papirjih bi razkrivala, da je na ugotovljenem kraju ugotovljenega dne med 9.25 in 10.05 dopoldne ob pitju črnega indijskega in domačega šipkovega čaja ter dvojne merice turške kave, oslajene z rjavim sladkorjem, prišlo do pogovora neznane vsebine, zaradi katerega so neznano kako hudo ogroženi varnost države, človekove pravice in nacionalni interes.
Seveda bi se zganila tudi najbolj prodorna podalpska komentatorska peresa. In spet bi zastavo nosil najbriljantnejši politični analitik osrednjega dnevnika, pravi težkokategornik, ki je sposoben iz docela deplasirane, trivialne anonimke na spletu izluščiti uničujoča dognanja o vedno istem princu teme. Princ teme je kajpak Janša, Janša pa je hkrati druga najpogostejša beseda v publicističnih remek delih modreca, objavljenih od trenutka, ko so ga odslovili s položaja odgovornega urednika.
Bolj pogosto se mu je zapisal samo še izraz »diskvalifikacija«, čeprav ne spremlja slalomov in veleslalomov za svetovni pokal. Če oboje povežete, dobite skupni imenovalec večletnih prizadevanj časopisnega pridigarja, o katerem se njegovi nekdanji občudovalci sprašujejo, ali mu po koncu magičnega obdobja niso nemara naredili lobotomije. Svoje šokantne zaključke je namreč gradil tudi na karlmajevskih spisih nekdanjega specialca Mitje Kunstlja, večkrat obsojenega tatu, goljufa, preprodajalca in odvisnika od drog, čigar kredibilnost je po vseh merilih enaka ničli. Toda cilj očitno posvečuje sredstva, in publicistični težkokategornik je postal eden od desetih ali enajstih jurišnikov vodilnega slovenskega časnika, ki nadaljujejo tradicijo veterana socialističnega novinarstva Vlada Šlambergerja.
Znano je, da je lani preminuli Šlampi – naj mu bo lahka zemljica! – desetletja predano opravljal naloge varuha, občudovalca in razširjevalca partijskih dogem, posredovalca vsakokratnih cekajevskih domislic in predanega komunističnega vernika. Bil je, skratka, vedno in goreče za. In prav v tem se novodobni šlampiji (trije ali štirje so ženskega spola) razlikujejo od originala: zmeraj so odločno proti. Ker je pri nas objektivnost perverzno izenačena z nenavijaštvom, svoje favorite z leve podpirajo tako, da so proti tistim z desne, da jih osirajo, rušijo in ovešajo z insceniranimi aferami. Recimo s Patrio. To je bojda popolnoma v duhu novinarskega kodeksa.
Kakorkoli že, čaj z Janšo bi za slehernega novinarja imel usodne posledice. Ne morda takoj, gotovo pa čez štiri ali – bog ne daj! – najkasneje čez dolgih osem let. Razen če je dovolj star, dovolj sit nakladanja in dovolj neodvisen od darežljivosti novodobnih povzpetniški band.