Pred kratkim nas je ljubljansko okrožno sodišče (sodnici Martina Zidar in Dušana Bajc) osrečilo z razsodbo, da revija Mladina ni storila nič nedopustnega, ko je družino poslanca SDS dr. Branka Grimsa v sliki in besedi primerjala z družino zloglasnega Hitlerjevega propagandnega ministra dr. Josepha Goebbelsa. Čeprav bodo o presenetljivi odločitvi zdaj morali zavzeti stališče še na višjih instancah, je naša neodvisna tretja veja oblasti zadnje čase očitno čedalje bolj naklonjena širjenju meje, ki vsebinsko sporne, za nekatere duhovito nazorne, za druge pa skrajno neokusne poteze ločuje od tistega, čemur smo doslej rekli groba žalitev, nesramen poseg v zasebnost človeka in njegovo medijsko diskreditiranje. To širjenje meje še dovoljenega je po mnenju slovenskih skrbnikov pravne države in delivcev pravice dopustno zlasti, ko so tarča kritike javne osebnosti, politiki, oblastniki, strankarski veljaki… Bilo naj bi dokaz demokratične svobode in krepitve kritičnega duha v slovenski družbi.
Ni pomembno, kaj si spodaj podpisani misli o vsem skupaj, pomembno je, da so se tudi zanj standardi obveščanja, ozaveščanja in kratkočasenja ljudstva spremenili. Še zlasti, ker vrli sodnici v obrazložitvi vendarle nista dali odveze le tistim, ki osirajo in ponižujejo vplivneže z desnice. Ali, drugače povedano, kar je dovoljeno Gregorčku (Repovžu), si zdaj – če smo pred zakonom res izenačeni – v enaki meri sme privoščiti tudi Igorček (Guzelj). Iz česar sledi, da se je v kolumnah odslej moč zatekati tudi k strupenemu cinizmu, ne le k zajedljivostim in sarkazmu.
In priložnosti nikakor ne manjka. Vzemimo samo slovenskega super zvezdnika zadnjih dveh tednov, Pingvina Pingvina Mišiča. Obseg znanj in sposobnosti tega tretjega častnika ladijskega krova, predmestnega mešetarja, pozitivističnega gobcača, gospodarstvenika po občutku in politika po zaslugi prijateljev, je bojda skoraj neskončen; od sorodnih vrlin, ki jih premore v izobilju, je večja le še doza nadutosti. Zato je v trenutku, ko je predsednik nadzornega sveta Luke Koper Dino Klobas kljub poprejšnjemu klobasanju, da bo glasoval proti, omogočil ustoličenje G. G. Mišiča na položaj predsednika uprave slovenskega pristaniškega kolosa, postalo iskanje primerljivih zgodovinskih osebnosti nujno. In ker vrli Gašpar Gašpar vse, česar se loti, se je lotil ali se bo lotil, opravi za plus pet, je naloga težka. Cezar, Peter Veliki in Napoleon ne pridejo v poštev, saj bi naš junak pohod na državni tron utegnil uresničiti šele v bližnji prihodnosti. Ustrezneje je torej izhajati iz dejstva, da ima pragmatični operativec GGM odgovore na vsa vprašanja in probleme, ki mu jih zaupajo v reševanje: njegov prispevek h kultivaciji parlamenta bi si zaslužil spomenik v avli velike dvorane DZ, njegov pristop k zdravljenju bolehnih, a perspektivnih firm à la Cimos je treba uvrstiti v učni program šol za menedžerje po celotni Evropski uniji, njegova vizija prosperitete Luke Koper, če ga poslušate, nam sicer ni čisto jasna, a je gotovo revolucionarno epohalna… Tako učinkovite dokončne rešitve najbolj kočljivih vprašanj, denimo židovstva, je v polpretekli zgodovini demonstriral samo še Goebbelsov sodobnik Reinhard Heydrich, šef nacistične policije. Ubogal in poslušal ni ne Himmlerja in ne Göringa, upošteval je zgolj ukaze vsemogočnega firerja.
Gašpar Gašpar Mišič, kot slišimo, tudi ne uboga niti premierke in začasne strankarske šefice Alenke Bratušek, kaj šele kakšnega Boruta Pahorja, Sama Hribarja Miliča ali ekonomistov. Uboga samo svojega firerja Zorana Jankovića. Ta je tudi prepoln samega sebe in se ne meni več niti za signale iz vrst veteranov bivše partije s Kučanom na čelu, ki so mu pred zadnjimi volitvami prišli na Magistrat podelit mandat liderja reorganiziranih zdravih sil. A jih je razočaral, jim ušel z vajeti in potem, ko je trojanski konjenik Gregor Virant omogočil padec vlade Janeza Janše, sprožil slabo prikrite spopade vsaj treh frakcij na levici. Bojujejo se za nadzor ali upravljanje tistih državnih firm in blagajn (SOD), iz katerih je pred neizogibno privatizacijo še mogoče postrgati nekaj denarja zase. Nagrade željnih malih in srednjih pijavk, protagonistov vseslovenske ljudske vstaje (brez ljudstva), pa prav tako ne manjka. Da pol leta po programiranem razgrajaštvu ne vedo več, kaj bi sploh radi, je očitno nepomembna postranskost.
Desnica je zdaj dokončno odrinjena od korit in lahko le nemočno opazuje, kako se ne uresničuje niti projekt slabe banke niti državnega holdinga. Slovenija je vzorčni primerek klump države, ki je bolj kot kdaj prej v svoji 22-letni zgodovini politično razdeljena na dve polovici. Geografsko spominja na kokoš, nazorsko, ideološko in po razvojnih vizijah pa je podobna riti. »Mostograditeljstvo« je že dolgo utopija, sredine ni več, kar se prišteva tja, zaudarja po janičarstvu, karierizmu in konvertitstvu. K takšnemu stanju so pripomogli mnogi narodovi »modreci«, od Franceta Bučarja do Spomenke Hribar, red zaslug z zlatim vencem pa bi si za izjemno razkolništvo v besedah in dejanjih gotovo zaslužil bivši predsednik države Danilo Türk. Na srečo so ga volivci zamenjali s Pahorjem, čigar slikoviti populizem državljanom sicer ne prinaša nobenih koristi, a tudi škode ne povzroča. V prepad nas vleče falanga osebkov na ključnih oblastnih položajih, ki javno prepevajo o banderi rosi, napoveduje zmago rdeče zastave in slavijo komunizem. Skratka, usodo nam kroji banda rosa in jasno je, da jo lahko ustavi le Evropa. Cena bo visoka in spet enkrat jo bodo plačale skoraj izključno nič krive množice.
