Medtem ko jesen razklada svoja čuda, se na hodnikih oblasti čuti lahno podrhtevanje tal. Tu in tam se komu, ki je zataval nanje, začenja svitati, da SS ni kratica za socialno skrbstvo in da postopki kraje identitete otrok, s katerimi se je v zgodovino zapisala proslula organizacija Lebensborn, ne nudijo primernega zgleda za današnje čase.
Srednji kadri si s takimi spoznanji kajpak ne belijo glav. Vsako nesoglasje s seboj še vedno dojemajo kot vredno diskvalifikacije. Ker nam je junak idile Prvi predsednik razložil, da je to le osnovna stopnja likvidacije, je jasno, da ob nenehnem predrugačevanju ni nevarnosti za kakršno koli resno spremembo.
Tudi besede, ki so vedno izdajalke misli, nam dopovedujejo, da je tako. V komunizmu, ki je po Leninovi definiciji nastopil, ko se je oblasti svetov – v SFRJ izvršnih in delavskih, v ZSSR pa vrhovnih – pridružila elektrifikacija, smo poznali sovražni tisk. Kar mora veljati za nesprejemljivo, se tudi v sedanji stvarnosti opremlja z enakim pridevkom, le da se je prostor, kjer se lahko pojavi ta ostudna nakaza, dematerializiral. Iz oprijemljivosti tiska se je preobrazil v eterične valove sovražnega govora. Kot nam je pojasnila Gabi Čačinovič Vogrinčič, pa je to nekaj, kar je zmerom na desni. Kontinuiteta med sovražnim tiskom iz dobe komunistične ljudske demokracije, ki se je od navadne razlikovala toliko kot električni stol od običajnega, in tovrstnim govorom je popolna. Navedena strokovna termina iz slovarja politične pravšnjosti sta uperjena v vse, kar je treba izobčiti in izbrisati. To je zmerom na desni. Vendar je kdaj že tako zelo v tej smeri, da je v ukrivljenem prostoru, kakršnega pozna naše vesolje, že kar levo.
So pa reči, ki so na sredi in ki so zato od koder koli videti enake. Takšno je, denimo, početje Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS). Pred nedavnim se je ta lotila eliminacijskega preštevilčenja doseženih bibliografskih točk pri znanstvenikih za pet let nazaj. To klavrno raboto, ki se izvaja med tekom razpisa, katerega izid je nominalno povezan s priznano uspešnostjo po merilih same agencije, se skuša upravičevati z uveljavitvijo novega pravilnika. Milan Brglez, ki je ekstravagantno teorijo naravnega prava utemeljil na pravici do eliminiranja, si najbrž ni mogel predstavljati, da bo tako hitro našel sledilce svojih tolmačenj.
Ni še jasno, ali je izbrisovanje točk za nazaj delo ARRS kot celote ali pa za tem početjem stoji le prekucuška klika, ki ustanovo izrablja za svoje mračne cilje. Eno pa je gotovo: predrzno je napaden ustavni red naše države, ki zagotavlja, da noben pravni predpis nima učinka za nazaj. Celo ministrstva ne morejo retrogradno uvesti francoskega revolucionarnega koledarja in s tem podaljševati delovnega časa. Desetiški sistem štetja ur bi bilo mogoče uveljaviti le za naprej – razen če bi bilo drugače sklenjeno z zakonom, ter ukrep ne bi posegal v pridobljene pravice in bi bil hkrati splošno koristen. Zadnjega pogoja ARRS nikakor ne more izpolniti, saj niti sam njen obstoj ni takšen. Sedanje eliminacijsko pretočkovanje za nazaj vrh vsega ni zapovedano z zakonom – medtem ko je z ustavo onemogočeno.
Kaj naj Republika Slovenija stori ob tem nadvse nevarnem precedenčnem primeru? Samo mislimo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi si na podoben način kot ARRS s preštevilčenji za nazaj krojile svoj prostor pod soncem ustanove, ki skrbe za jedrsko varnost, zdravje, pokojnine ipd. Zato je treba nemudoma zatreti upor proti ustavi. K njenemu takojšnjemu upoštevanju in spoštovanju sem sam že pozval tri vodje ARRS – Józsefa Györkösa, Lidijo Tičar Padar in Simona Oša. Ker ni videti, da bi bili brez odloga pripravljeni uveljaviti ustavno stanje, se moramo nemudoma združiti. Na malenkosti, ki nas delijo, ne gre več gledati, ampak je treba nastopiti s čvrsto in dejavno vero v pravico. Slovenci, vkup! Če se izničevalci ustave ne ukrotijo v nekaj urah, bomo pozvali vrhovnega poveljnika obrambnih sil in prvega ministra, da ponovno uveljavita pravni red. V tej kritični uri jima je treba pomagati vladati! Kajti kako naj se Slovenija sooča s težkimi preizkušnjami v mednarodni skupnosti, če ne bo strla hidre tiranske samovolje doma?
Pred leti so v bližini ARRS zrušili Kolizej. Zdaj lahko vsakdo vidi, da je bila podrta napačna stavba. ARRS namreč že vrsto let grobo tepta določbo 4. člena Zakona o državni upravi. Zapisnikov panelnih razprav, ki vplivajo na odobritev posameznih projektov, v slovenščini ni. Simon Ošo, ki v zadnjem času vodi te postopke, je povsem zatajil. Vendar pa nikoli ni bil obtožen nevestnega dela. Še več: celo napredoval je. Nemara tudi zato, ker ima slovenščino tako rad, da je iz strahu pred njeno obrabo ne naroči uporabljati v skladu z zakonom.
Jesenski časi so. A ne idilični, kakršne nam pričarajo zvoki stavka Poco allegretto iz Brahmsove Tretje simfonije ali strani nadvse zajetnega Prvega predsednika. Ponekod že odpuščajo kritične intelektualce, drugod pa se na to pripravljajo. Na sceno brezsramno stopajo mračni instinkti. Zgodovinar Rok Stergar se je ob zabeleženju uživaškega vzhičenja nad branjem prispevka o tajni zgodovini v Reporterju na facebooku celo že pohvalil: »Moji agenti pa medtem ljudi mečejo iz služb. Samo še zlobni smeh moram zvadit, da bom pravi supervillain.«
Ne glede na tovrstni makabristični triumfalizem pa bi utegnili prej, kot si mislimo, dočakati spominsko ploščo z napisom: Na ARRS so se uprli ustavi. ARRS ni več. Jasno je, da se odslej poštenost in resnost oblasti merita po bližanju temu cilju.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.
