lucija mlinarič Odkrito.si

Težek boj z rakom: znana Slovenka ganjena do solz

James Van Der Beek Svet24.si

FOTO. Igralec iz priljubljene najstniške serije ...

ryan rodriguez 1 Svet24.si

Sin Slovenke dobi 1500 evrov na sliko

Luka Mesec Svet24.si

Koalicijske igrice in zviti načrti Luke Mesca

Luka Dončić, Anamaria Goltes Najstnica.si

Dokaz, da sta Luka Dončić in Anamaria še vedno ...

angelska števila Petisvet

Angelska števila: kaj vam sporočajo?

ana milan 2 Njena.si

Anna šokirala Milana Medveda

Kolumnisti

Zasavski Janez Drnovšek? Kdo pa je postavil in namestil plenilce in podrepnike?

Deli na:
Zasavski Janez Drnovšek? Kdo pa je postavil in namestil plenilce in podrepnike?

Igor Gošte, novinar, pisatelj

Janez Drnovšek, ta pogosto molčeči mož z doktoratom, se je v otroštvu podil po istih kisovških gričih in dolinah kot jaz. Le da dobro desetletje pred mano.

Takrat, v obeh obdobjih, je bil Kisovec rudarski kraj. Le v poletnih mesecih ne, sicer pa skozi celotno leto, se je iz dimnikov hiš kadilo kot za stavo. Bog ne daj, da so naše mame pozimi zunaj na »ganku« obesile perilo. Zakaj? Ker je, ko se je posušilo, če ni bilo premrzlo in je vsaj malce pihal veter, močno smrdelo po premogovem dimu. Po žveplu. Otroci smo se skoraj vse leto potikali po rudarskih površinah – seveda nas v globine zemlje niso pustili – kjer smo našli vse.

Odslužene rudarske vozičke, ki jim v naših krajih rečemo »hunt«, odpadlo železje, les iz jam, ki je bil črn kot rudarji, ko so se po tlaki vračali na površje ... Okoli rudarskih objektov so bile manjše in večje mlake, kjer smo se šli gusarje, ali pa, ko je bil čas za to, lovili žabe. S sposojenimi rudarskimi svetilkami, ki so največkrat ostale za vedno sposojene.

Rudarji so se pozimi s »šihta« (nikoli iz službe, v službo hodijo gospodje, so rekli) vračali s torbo pod pazduho. Na »šiht« so šli s polno, saj so v njej nosili malico, vračali so se s še bolj polno, saj so v njej nosili kakšen večji »štuk« (večji kos premoga), ki si ga dal ponoči v peč in je še zjutraj lepo tlel. Tako ni bilo treba na novo kuriti.

Zakaj vam to pripovedujem? Ne zato, ker bi se rad pohvalil, da sva z nekdanjim predsednikom predsedstva SFRJ, predsednikom vlade in predsednikom Slovenije odraščala v podobnem okolju. Zato, ker sva oba vedela, da smo v našem zasavskem koncu vsi bolj kot ne živeli od rudarstva. Kot rudarji ali zaposleni kje v kakšni tovarni, ki so bile močno povezane z rudarstvom.

Sam sem dolga leta delal v eni izmed tovarn, ki je bila zgrajena tudi zato, da so delo v njej lahko dobili rudarski invalidi. Ko smo delali v tej tovarni, se je začel politični vzpon Janeza Drnovška. Mojega glasu na volitvah za člana predsedstva SFRJ ni dobil, ker takrat nisem hodil na volitve. Ko sem začel hoditi (pa spet razmišljam, da ne bi) na vse volitve in referendume v samostojni in demokratični Sloveniji, mu pa tudi nisem dal nikoli svojega glasu.

Denar, ki ga je njegova vlada, njegova oblast LDS dodelila najprej Zagorjanom za zapiranje rudnika, se je porabil za vse kaj drugega, kot naj bi se.

Ni bil moja intimna opcija. Mogoče mi je bil malo bolj pri srcu v tistem zadnjem obdobju, ko je bil predsednik Slovenije in že precej bolan. Takrat sem ga tudi gostil v eni izmed televizijskih oddaj. V pogovoru sva med drugim obudila spomin na otroška leta v rudarskem Kisovcu, ki pa takrat ob najinem intervjuju ni bil več to.

Da se je tako zgodilo, sem vedno menil in še menim, da del krivde nosi tudi Drnovšek, ki je bil v tistih časih razpada zasavskega rudarstva, zasavske industrije in vsega drugega močno vpet v vse vzvode politične in gospodarske moči. In po mojem zelo malo storil, da bi bilo drugače.

Denar, ki ga je njegova vlada, njegova oblast LDS dodelila najprej Zagorjanom za zapiranje rudnika, se je porabil za vse kaj drugega, kot naj bi se. Če so se v vrhovih politike in resnici na ljubo tudi državljani na referendumu že odločili, da bomo rudnike zaprli, in smo se s tem z cmokom v grlu sprijaznili, bi morali poskrbeti, da za odpuščene rudarje zraste kakšna nova tovarna. To se ni zgodilo, za nameček so začele propadati tudi skoraj vse tovarne, ki so bile tako ali drugače povezane z rudarstvom. Omenim le nekatere: kamnolome, Strojno tovarno, Mehaniko, Iskro, Delozo, Tiko, Sijaj, Energoinvest Varnost, gradbena podjetja, pa v zadnjem obdobju TET, Cementarna, SVEA in še kaj bi se našlo.

Namesto da bi se denar porabil za prestrukturiranje zasavskega gospodarstva, se je za ne ravno strokovna zapiralna dela, za dostikrat neumno in potratno saniranje rudarskih površin, za donacije vsem in vsakemu, ki je imel zveze, za nesmotrne krasitve mestnih središč in žal tudi za lepe hiše tistih, ki so se znašli s prsti v marmeladi.

Rudarje pa so predčasno upokojili, jih razporedili v še delujoče rudnike in jih potem, ko so še njih začeli zapirati, ravno tako predčasno upokojili. Mnoge, ki niso izpolnjevali pogojev, pa odpustili. Tako kot druge delavce v propadlih tovarnah. Ti so jo še mnogo slabše odnesli kot rudarji. Nanje so pozabili vsi.

Foto: Arhiv Reporterja - Zagorski župan Matjaž Švagan ob doprsnem kipu Janeza Drnovška.

Doma so potem lahko s socialno podporo spremljali, kako Drnovškova in vse druge oblasti, ki smo jih imeli, plenijo tisto, kar je ostalo. Iz svoje mladosti se pogosto spomnim, da so rekli, Tito ni kriv, da je tako, krivi so tisti okrog njega, ki mu prikrivajo in plenijo.

Takrat sem rekel podobno, kot rečem danes, ko pravijo, da Drnovšek, zasavski župani in nekateri drugi niso krivi, da je skorajda vse v Zasavju propadlo, da so krivi tisti okrog njih. Ja, kdo pa je kriv. Kdo pa je postavil in namestil plenilce in podrepnike. Tito svoje, Drnovšek svoje ... Je pač slabo izbral ali pa, kar bolj verjamem, mu je tak izbor ugajal.

In ja, Zasavje sedaj uspeva. Skoraj vse tovarne so »pocrkale«, ljudje pa so si našli delo izven Zasavja. Odgovorni so želeli iz Zasavja narediti spalno področje, kar jim je v polnosti uspelo. Tu spimo, na delo pa se vozimo drugam. Tako so strici hoteli. In bog ne daj, da nam kdo pred nosom postavi tovarno. Zdaj smo vsi ekologi.

Zapisal sem zasavski Janez Drnovšek in dodal vprašaj. Odgovor prepuščam vam.