Pojdimo po vrsti. Francijo, drugo največjo članico EU in tretje največje gospodarstvo v EU (ko bo iz povezave odšla Velika Britanija, bo drugo najmočnejše), že nekaj tednov pretresajo protesti gibanja rumenih telovnikov.
Emmanuelu Macronu, ki so ga po zmagi na lanskih predsedniških volitvah nekateri že primerjali s slavnim Napoleonom Bonapartejem, tako grozi, da bo zaradi velikega nezadovoljstva ljudi z njegovimi ukrepi (povečevanje cen goriv na eni strani, na drugi strani pa nižji davki za premožne) svoj politični Waterloo doživel veliko hitreje, kot si je verjetno mislil.
V težavah je tudi Velika Britanija, kjer so volivci junija 2016 izglasovali izstop iz EU. Zdaj skuša njihovo voljo uveljaviti britanska premierka Theresa May, ki pa mora hkrati preprečiti takšen brexit, ki bi gospodarsko omajal Veliko Britanijo.
Z njenim dogovorom o izstopu, ki ga je sklenila z Brusljem, pa niso zadovoljni radikalni zagovorniki brexita iz njene konservativne stranke, ki celo grozijo z vladno krizo, če bo parlament sprejel omenjeni dogovor. Otok torej pluje proti nemirnim vodam, ki lahko povzročijo velike politične in gospodarske nevšečnosti.
CDU je razklana kot že dolgo ne, saj je bila njena zmaga nad bolj desno usmerjenim protikandidatom Friedrichom Merzem precej tesna. Nemčija se torej še nekaj časa ne bo izvila iz težav, ki jih je v veliki meri povzročila Merklova s svojo politiko odprtih mej.
Nič kaj stabilno ni niti v največji članici EU Nemčiji, ki je naša najpomembnejša gospodarska partnerica. V Nemčiji se je v petek z vrha stranke CDU poslovila Angela Merkel. Na kongresu je bila za novo predsednico CDU izvoljena Annegret Kramp-Karrenbauer, ki je znana tudi po vzdevku mini Merkel.
A stranka CDU je razklana kot že dolgo ne, saj je bila njena zmaga nad bolj desno usmerjenim protikandidatom Friedrichom Merzem precej tesna. Nemčija se torej še nekaj časa ne bo izvila iz težav, ki jih je v veliki meri povzročila Merklova s svojo politiko odprtih mej.
Precej težav ima tudi naša zahodna soseda Italija. Populistična vlada namreč zagovarja zapravljivo proračunsko politiko, ki je na kratki rok precej všečna volivcem, na srednji rok pa lahko težave že zdaj do grla zadolžene Italije še poglobi.
Tudi Španija, ki je trenutno peta največja članica EU, je orjak na trhlih nogah. Katalonsko vprašanje je namreč še vedno odprto. Na eni strani Katalonci vztrajajo pri neodvisnosti, na drugi strani pa se krepijo radikalne stranke, ki bi rade odpravile še tisto nekaj avtonomije, ki jo imajo zdaj Katalonci in Baski.
