Revija Reporter
Kolumnisti

Evrovizija: širjenje miru in politične provokacije

Elvira Miše Miklavčič
1 787

11. maj. 2024 6:00 Osveženo: 11:18 / 21. 5. 2024

Deli na:

Elvira Miše Miklavčič

Pesem Evrovizije, v katero so v teh dneh ponovno uprte oči Evrope, se je skozi leta razvila iz skromnega glasbenega tekmovanja v veličasten spektakel, ki očara milijone gledalcev po vsem svetu.

Tako kot so se v dobrih 68 letih njenega obstoja spreminjali glasbeni žanri, se je spreminjal tudi sam festival. A ne le po vsebini. Vztrajno so se povečevali tudi znesek denarja, porabljenega za Pesem Evrovizije, vključno s kotizacijami, ki jih EBU plačujejo sodelujoče države. Ni neobičajno niti to, da mesta gostitelja porabijo več deset milijonov evrov za organizacijo tekmovanja.

Ob tem se marsikdo sprašuje, kaj je pravzaprav danes sploh še namen tega festivala, ki se je razvil iz bolj kot ne naključnega testiranja zmogljivost nove tehnologije. A če se ne bi skozi festival pretočilo tudi ogromno oglaševalskega denarja, bi interes za organizacijo tovrstnega dogodka že zdavnaj usahnil. Tudi pri sodelujočih državah.

Evrovizija se zadnja leta trudi širiti idejo miru z glasbo, hkrati pa vedno znova poskrbi tudi za takšne in drugačne politične provokacije.

Evrovizija se zadnja leta seveda trudi širiti idejo miru z glasbo, hkrati pa vedno znova poskrbi tudi za takšne in drugačne politične provokacije. Tudi letošnje tekmovanje na Švedskem je označeno kot dogodek visokega varnostnega tveganja zaradi načrtovanih protestov ob udeležbi Izraela in novega geopolitičnega ozadja, odkar se je Švedska pridružila Natu.

Eden najbolj zanimivih vidikov tega tekmovanja je tudi sodelovanje Avstralije, ki leži daleč zunaj Evrope. Vključitev Avstralije v tekmovanje se je začela kot enkratno povabilo leta 2015 ob praznovanju 60. obletnice tekmovanja, vendar so močni nastopi države in navdušena baza oboževalcev pripeljali do nadaljnjega sodelovanja v naslednjih letih.

Raiven na polfinalnem evrovizijskem odru.

Sarah Louise Bennett/EBU

Kritiki Pesmi Evrovizije pogosto opozarjajo na vprašanja, kot so blokovsko glasovanje, politična pristranskost in poudarjanje spektakla namesto glasbene kakovosti. Nekateri trdijo, da je glasovalni sistem napačen in da so nekatere države deležne prednostne obravnave na podlagi političnih ali kulturnih zavezništev.

Drugi kritizirajo tekmovanje zaradi spodbujanja površnih nastopov in bliskovite uprizoritve na račun pristnega glasbenega izraza. Če pogledamo v prihodnost, se bo tekmovanje za verjetno še naprej razvijalo kot odgovor na spreminjajoče se okuse, tehnologije in globalno dinamiko. Organizatorji tekmovanja nenehno iščejo načine za inovacije in ostajajo relevantni v hitro spreminjajočem se okolju zabave.

Ali bo tekmovanje za ohranilo svoj status priljubljene kulturne institucije ali pa bo v prihodnjih letih dočakalo pomembne preobrazbe, bomo še videli, a nekaj je gotovo – zmožnost tekmovanja, da združuje ljudi prek univerzalnega jezika glasbe, bo verjetno zdržala še leta.