Elvira Miše Miklavčič o sreči in (ne)obstoju ministrstva za kulturo

Od napovedanega združevanja nekaterih ministrstev in posledično odpravi samostojnega ministrstva za kulturo in dneva, ko je bila proti super ministru Žigi Turku, ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, vložena interpelacija, je minilo skupaj dobro leto dni. Toda že dogodki ob lanskem praznovanju kulturnega praznika so jasno nakazovali zelo predvidljiv potek prihodnjih dogodkov. Pravzaprav je bilo le vprašanje časa, kdaj bo minister, ki je bil dobesedno, ne le figurativno ter vse prej kot kulturno popljuvan s strani t. i. kulturnikov, še preden je sploh zasedel ministrski stolček, postal strelovod za vse resnične in namišljene frustracije slovenskega življa in žrtveno jagnje na oltarju svojih pljuvalcev.

A tudi če odmislimo ob tem vsa politična preigravanja in izigravanja zadnjega leta dni in se usmerimo zgolj na to, da so se tudi tisti, ki so v luči lanskega kulturnega praznika brezsramno pljuvali pred uglednim hramom slovenske kulture, sklicevali izključno na kulturo, je vendarle treba priznati, da minister Turk, čeprav super minister, ni tiste vrste nadčlovek, ki bi kar sam od sebe, kakor se mu zljubi, združeval in razdruževal ministrstva. Pa je očitno kljub temu zahteva po njegovi razrešitvi za marsikaterega slovenskega kulturnika postala izrednega simbolnega pomena, vozovnica za vlak, ki naj bi ga popeljal nazaj k sreči, k vzpostavitvi samostojnega ministrstva za kulturo. Ponovno so se začele tudi razprave o tem, kako zelo pomembnega simbolnega pomena je menda za Slovenijo, da imamo samostojno ministrstvo za kulturo.

A če bi bila sreča naših kulturnikov resnično tako zelo odvisna samo od njihovega zadovoljstva na simbolni ravni, najbrž ni politika v Sloveniji, ki bi jim to srečo želel kratiti. Prav nasprotno, najbrž bi jim marsikdo privoščil vsaj pet simbolnih ministrstev za kulturo, a zato nič več in nič manj denarja kot sicer.

Drži, slovenska država je res vzniknila na kulturi. A to ni bila kultura birokratskih postopkov, razpisov, statusov. To je bila kultura, ki je tudi v temnih časih razmišljala pozitivno. Kultura, ki je imela vizijo in ni bila povezana ne s finančnimi injekcijami ne z obstojem institucije, ki kulturo zgolj simbolno nosi v svojem imenu, v resnici pa je še najbolj podobna birokratskemu mastodonu.

Že zgolj v Evropi obstaja vsaj deset narodov z izredno močno kulturno identiteto, ki pa samostojnega ministrstva za kulturo ne premorejo, pa jim zaradi tega nihče nikoli ne bo očital pomanjkanje kulture. Večja verjetnost je, da jih bo kot nekulturni narod kdo prepoznal zaradi javnega pljuvanja in zmerjanja svojih politikov.