Kako gledati na nekoga, ki bi rad vladal oziroma bil celo nekakšna nadvlada, hkrati pa ni pripravljen prevzeti odgovornosti za vladanje? Še več, pri Levici bi se radi predstavili celo kot nekakšna opozicijska stranka, čeprav so s petimi strankami, ki bodo formalno v vladi, sklenili poseben sporazum o sodelovanju.
Med drugim ta vključuje podporo pri imenovanju predsednika vlade, nenasprotovanje listi kandidatov za ministre, podporo pri sprejemu proračuna in njegovega rebalansa, sodelovanje pri pripravi zakonov, izogibanje uporabi institucij interpelacij in nezaupnice ...
Take podpore vladi opozicijska stranka ne ponuja, razen seveda, če v resnici ni opozicijska stranka. To je jasno ugotovila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora, kjer pravijo, da gre za posebno formalno sodelovanje z vlado, zato »poslanske skupina Levica po naši presoji ... ni mogoče šteti za opozicijsko poslansko skupino. Subjektivna opredelitev same poslanske skupine za opozicijsko pa ne more vplivati na njen pravni status.«
Za kaj Levici dejansko gre? Izključno za to, da bi pod krinko opozicijske stranke v državnem zboru krila hrbet vladi. Od statusa določene stranke v DZ je namreč odvisna sestava delovnih teles, imenovanje nadzornih komisij, uvrščanje zadev na dnevni red sej DZ ... Recimo vodilne funkcije in večina članov v komisiji za nadzor javnih financ in v komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb po poslovniku DZ pripadajo poslancem opozicije.
Če bi poslanci Levice v teh izredno pomembnih komisijah izigravali opozicijo, bi šlo dejansko za izigravanje parlamentarnega nadzora nad delovanjem vlade in služb pod njenim nadzorom. Kot je nazorno razložil ustavni pravnik dr. Jurij Toplak: beseda opozicija izhaja iz angleškega izraza »oppose«, ki pomeni nasprotovanje. Torej nasprotovanje vladi, ne pa podpora.
Če bo šesterica levih strank v parlamentu že takoj na začetku mandata povozila osnove demokracije, se lahko zgrozimo ob misli, kaj vse so še pripravljeni storiti.
