pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

meghan markle Svet24.si

Oče Meghan Markle: Na svoji poroki je gostom dala...

novaandreja Petisvet.si

Astro nasveti: od 10.12. do 16.12.2018

saber Svet24.si

Umoril je 16-letno domačinko! Iščejo ga!

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

Sofia Richie Najstnica.si

Sofia Richie se bori z ljubosumjem

Jan Plestenjak Njena.si

Plestenjak s svojim pogledom sprožil gorečo ...

Kolumnisti

Migracije: orožje za ene, izziv za druge

Deli na:
Migracije: orožje za ene, izziv za druge

Foto: Primož Lavre - Dr. Drago Karl Ocvirk, religiolog

Ko gre za reševanje življenja, je solidarnost na vseh ravneh sveta dolžnost. Slovenci smo se med vojno v Jugoslaviji brez pomislekov odzvali zelo solidarno. Kot sosedi nismo beguncem ponudili le strehe, ampak smo jim omogočili tudi integracijo, ki je zaradi sodelovanja beguncev uspela.

Povsem drugače je bilo v primeru migrantskega cunamija 2015–2016. Kolone migrantov so prihajale iz begunskih taborišč v Turčiji in ne iz Sirije, kjer je divjala vojna. Ti migranti so že po izhodu iz Turčije izgubili status beguncev in postali ekonomski migranti brez urejenega ustreznega pravnega statusa.

EU in naša oblast sta si pred tem zatiskali oči in državljanom prikrivali dejansko stanje, ko sta vse skupaj zapakirali v solidarnost. Kdo pa ne bi bil solidaren z vojnimi žrtvami? A govorjenje o solidarnosti ni dolgo zamegljevalo dejstev. Ljudje ob balkanski poti in nevladni mediji so namreč opazili, da je med »sirskimi begunci« ogromno mladih moških, a ne Sircev, ampak Pakistancev, Afganistancev, Afričanov, celo Albancev … Skratka, nekaj se ni ujemalo! Še huje, izkazalo se je, da so se po tej poti prebili v EU tudi teroristi Islamske države. 

Zagovorniki sprejemanja imigrantov od koderkoli, kadarkoli in kakorkoli so se razglašali za humane, zagovornike urejenega pritoka pa zmerjali s fašisti, islamofobi … Toda vse bolj se razkriva, da ni šlo za humanost in humanitarnost, marveč za politično in ideološko instrumentalizacijo migracij.

Vodstva EU in posameznih držav so računala na politične koristi, ki jih bodo iztržili iz kaotičnega uvažanja migrantov, a se jim račun ni izšel. Namesto soglasja so ustvarila razdor: najprej med EU in Združenim kraljestvom (brexit), potem med EU in višegrajsko skupino, pa v posameznih članicah in nazadnje še v mukoma sestavljeni nemški vladi, ko je morala mati tega kaosa, Angela Merkel, pristati na varnostne ukrepe, da je obdržala oblast.

EU in njene članice je to brezumje močno oslabilo. Navznoter zato, ker se je okrepilo nezaupanje v EU in dvom o njeni potrebnosti in smiselnosti, navzven zato, ker je razdeljena lahek plen svojih prav nič obzirnih tekmecev, predvsem Rusije in ZDA. Če naši mediji ves čas govorijo o odgovornosti ZDA in zaveznic za vojno na Bližnjem vzhodu, pa kot grob molčijo, da je v njo zelo vpeta tudi Rusija.

Medtem ko Zahod podpira upornike proti tiraniji Bašarja al Asada, pa Rusi branijo prav njega in so na svojo stran pridobili še Erdoganovo Turčijo. Ker Zahod sodeluje v vojni, je dolžan sprejemati begunce in migrante, nam dopovedujejo režimski mediji, nikoli pa niso na to dolžnost spomnili Rusov. Vendar je prav Putin zelo dobro poskrbel za množičnost migrantskega cunamija, kar pokaže zgodovinar Timothy Snyder v študiji The Road to Unfreedom (2018).

Putin ima dva cilja: kratkoročno odpraviti gospodarske sankcije zaradi priključitve Krima in spopadov v Ukrajini, dolgoročno pa razbiti EU, da bi lahko uresničil svoje evroazijske imperialne načrte od Lizbone do Vladivostoka. »8. septembra 2015 je nemška vlada objavila, da namerava sprejeti pol milijona beguncev letno. Ni naključje, da je Rusija začela bombardirati Sirijo tri tedne kasneje. (…) Tudi če bi bili cilji vojaški, bi nenatančne bombe povzročile več uničenja in pognale več beguncev proti Evropi.

Prave težave se danes začnejo z vključevanjem, integracijo prišlekov v novo družbeno-kulturno okolje.

Vendar ruske tarče niso bile baze Islamske države. Humanitarne organizacije so poročale o ruskem bombardiranju mošej, klinik, bolnišnic, begunskih taborišč, vodovodnih sistemov in mest na splošno. (…) Dejansko so Rusi rekli: če hoče Merklova begunce, ji jih bomo poslali in to uporabili za uničenje njene vlade in nemške demokracije.« Ko gre torej za (množične) migracije, nikakor ne gre prezreti razmerij moči in interesov vpletenih držav in njihovih instrumentalizacij migracij. Danes migracije niso več samo sonaravne človeški vrsti, marveč so tudi orožje, s katerim tiranski režimi spodkopavajo tiste, ki jih imajo za sovražnike.

Toda samo sprejemanje migrantov ni največja težava, s katero se soočajo države sprejemnice. Prave težave se danes začnejo z vključevanjem, integracijo prišlekov v novo družbeno-kulturno okolje. Raziskave kažejo, da bo integracija dveh priseljencev, ki sta si v vsem podobna razen v religiji, potekala zelo različno. Vendar posploševanje ni na mestu, ker raziskave tudi kažejo na vlogo kulturnih razlik. Tako se npr. muslimani iz Jugovzhodne Evrope malodane brez težav integrirajo – to ne nazadnje vemo iz izkušnje z Bošnjaki in Kosovci – turški, severnoafriški in južnoazijski pa težko ali integracijo celo zavračajo.

Foto: Primož Lavre - Migranti v Veliki Kladuši

To pomeni, da zna biti kulturna oddaljenost pomembnejša od religijske. Tako so npr. turški volivci v EU junija volili Erdogana v večjem številu kakor oni doma. Razlog za to je, kot je povedal za časnik L'Humanité zgodovinar in politolog Hamit Bozarslan, Erdoganova nacionalno-sunitska ideologija. Po njej imajo Turki dvojno zgodovinsko poslanstvo. Prvo: »Dominirati nad svetom, da bi mu prinesli pravičnost, upravo, pravo in harmonijo. Na to mora biti Turčija pripravljena do leta 2067, tisočletnice prvega poraza Bizanca, da začne novo dobo turške dominacije.«

Drugo: »Turčija je oborožena roka sunitskega islama. (…) Erdoganov slogan se glasi: 'Dežela ne more postati domovina in platno ne more postati zastava, če nista prepojena s krvjo.' Evropski mediji ta zelo nasilni govor blažijo in Turčijo prekrivajo s tančico nedolžnosti.« Turke v EU pač bolj privlači obljuba prihodnje dominacije kakor sedanje sožitje v demokratični enakosti.

Kljub izzivom ni razlogov za črnogledost. EU se je zbudila in si prizadeva za obvladovanje migracijskih tokov. Eno od dobrih praks, ki jo velja razvijati, Slovenci že dolgo izvajamo. Kdo ni slišal za Petra Opeko in njegovo delo na Madagaskarju?

A njemu podobnih je še več desetin naših misijonark in misijonarjev, ki so svoje življenje zastavili za opolnomočenje in razvoj najbolj odrinjenih na najbolj revnih koncih sveta. V tem duhu so te dni škofi podprli projekt MiND (Migracije, povezanost, razvoj), s katerim si naša Karitas prizadeva povečati ozaveščenost javnosti o nujnosti razvoja revnih držav za zmanjšanje množičnih migracij ter spodbujanje solidarnosti znotraj Evropske unije.