V vojni – kampanja je preblaga beseda – za predsedniško funkcijo nihče nikomur ničesar ne prizanaša. Zadnji raziskavi javnega mnenja (1. marca: Opinionway/Orpi in Ifop-Fiducial) sta pokazali, da bi 25 odstotkov volilo Marine Le Pen (Nacionalna fronta), 24 odstotkov Emmanuela Macrona (socialist disident), 21 odstotkov Françoisa Fillona, 16 odstotkov Benoîta Hamona (socialist) in 11 odstotkov Jean-Luca Mélenchona (skrajna levica).
Edina stalnica in, kot kaže, zmagovalka v prvem krogu je Marine Le Pen. Kandidat desnice Fillon, donedavna favorit, se utaplja v »Penelopagate«. Zaradi zaposlitve svoje žene mora 15. marca pred sodnike, vse več politikov pa mu odreka podporo. Uradnega socialističnega kandidata Hamona s programom Hollande po Hollandu je pohodil strankarski kolega Macron z gibanjem En Marche!. Nekdanji socialist Mélenchon, ki bi peto republiko zamenjal s šesto, kjer bodo vsi enaki v rajskem izobilju, bo s svojo četico verjetno priskočil na pomoč Hamonu.
V tem trenutku se velja zaustaviti pri prvih dveh, ki sta dobila zadnje bitke, ne pa tudi vojne. Marine Le Pen je vzelo pod drobnogled sodstvo, a ne zaradi sumov finančnih zlorab, kot bi pričakovali, ampak zaradi razširjanja nasilnih slik. Ko je Gilles Kepel, strokovnjak za islam, obtožil Nacionalno fronto, da je objektivni zaveznik Islamske države, ker si prizadeva za francosko Francijo, je Marine v članku To je Islamska država objavila slike obglavljenj.
A v času, ko je Francija uradno v vojni z Islamsko državo, lahko tak sodni pregon le še poveča njeno priljubljenost. Macron, ki ga nekateri kličejo kar Tony« (Blair), je odkril, da nihče ne zajema sredine. Fillon je šel proti skrajni desni, da bi nekaj glasov ukradel Le Penovi, Hamon se je približal skrajni levici, da bi ga podprla. Eden od socialističnih ministrov je za Liberation komentiral zagato svoje stranke: »Imamo izbiro med dobrim tipom (Hamon) z norim programom in norim tipom (Macron) z dobrim programom. A pozor, če ju združimo, se lahko zgodi, da dobimo norega tipa z norim programom.«
Prvak med političnimi analitiki Alain Duhamel vidi v Macronu priložnost, ker je nov in presega trde francoske delitve na levo in desno. Nekaj podobnega je bil Valéry Giscard d’Estaing. »Ta liberalni socialec je hotel vladati v centru desno. Emmanuel Macron je socialni liberalec, ki hoče vladati v centru levo.« V petek je bodisi iz Le Penovih krogov, bodisi socialističnih pricurljala novica, da Macronovo gibanje 30 odstotkov financira Savdska Arabija!? Vojne še ni konec!
Toda kolikor trenutno stanje nakazuje izid vojne, bo Francija z Marine Le Pen kot predsednico zrušila Evropo, ki jo je njen rojak Maurice Schumann postavljal, kolikor bo Macronov povezovalni program uspel, bo to uspeh tudi za Evropo. A vse bo spet drugače, ko (če?) bo desnica namesto Fillona poslala v boj koga drugega, verjetno Juppéja.
