vesolje Dobra karma

Tedenska astrološka napoved: ne podlezite ...

naya-rivera, avtomobil, izginotje Svet24.si

Med iskalno akcijo za pogrešano igralko naleteli ...

UV-plenkovic jansa-ziga zivulovic jr-bobo Reporter.si

Zmagovita lekcija iz Zagreba: kaj se lahko Janez ...

aleš hojs, janez janša, igor bavčar Svet24.si

Pravljica iz kraljestva Trstenjakove o ...

furs, davčna-utaja, kotnikova-5 Necenzurirano

Davčni utajevalci na Počivalškovem pragu

Zoran Janković Odkrito.si

Je Zoran Janković resno bolan?

Luka Basi Njena.si

Žalostna nedelja Luke Basija

Kolumnisti

David proti Goljatu in Kučanu

Deli na:
David proti Goljatu in Kučanu

Volitve 4. decembra bodo najpomembnejše volitve po osamosvojitvi, smo slišali v teh dnevih. Bolj bi se ne mogli strinjati z izrečenim. Pred Slovenijo je veliko izzivov, gre za najtežji čas, ki smo ga v zadnjih dvajsetih letih sploh doživeli. Država je ogrožena znotraj in tudi zunaj: zlovešči scenariji, ki jih napoveduje bližajoči se kolaps najbolj južne članice EU, Grčije, se bodo z nepredvidljivo silovitostjo odvrteli tudi znotraj naših meja.

Slovenija je na vse, kar prihaja v prihodnje, pripravljena tako, kot je bila Kraljevina Jugoslavija aprila leta 1941 na Hitlerjev napad. Jankovićeva kandidatura je pokazala, da je tranzicijska levica do konca izčrpala svoj arzenal prevar in manipulacij ter da je prvič po dolgih desetletjih primorana priti na čistino. V takem smislu je treba razumeti tudi Kučanovo podporo »novim obrazom« iz prestolnice. Kučan je tu do konca razgalil svojo naravo lažnega preroka, kakršen se je kazal javnosti vse od vstopa v politiko, tam v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj je v imenu »vere« v brezrazredno družbo opravljal najnižja dela represije in političnega terorja: sistem, na katerega vrhu je bil, je po pravici doživel oceno »kriminalen«, kar je tudi bil, če lahko ena sama beseda odseva vso krivico in bolečino, ki jo je v sto tisočih konkretnih primerih povzročil. Kučan je bil – kar zadeva tedanjo socialistično republiko Slovenijo – v vsakem od njih.

Milan Kučan je človek, ki po svojem karakterju sodi v nižji, če ne še nižji red ljudi: je manipulant, prevarant, lažnivec; tujo nesrečo izkorišča za svojo dobrobit; kariero dobesedno gradi (je gradil) na žrtvah, dejanskih in simboličnih. Najhuje pa je to, da se v štirih desetletjih bivanja na politični sceni ni niti najmanj spremenil. V zadnjem tednu smo ga slišali zatrjevati, da je Zoran Janković »socialno občutljiv«, da ima »socialdemokratsko komponento« ter da zaradi tega pomeni formulo »rešitve« za prihodnost. Ljudje so takoj začutili (nekateri so tudi javno reagirali), da gre za laž. Zoran Janković pač ni nič od tega, za kar ga slikajo mehke besede nekdanjega predsednika republike. Ljudje so bili presenečeni, češ kaj se pa Milan Kučan sedaj gre.

Vendar se ta človek ne »gre« ničesar, kar bi sicer ne bilo integrirano v njegovo dolgoletno kariero. O »socialni občutljivosti« ljubljanskega župana je govoril s tako lahkoto, kot je pred desetletji sadil rožice o socializmu kot zmagovitem receptu prihodnosti, opozarjal na fašistoidni karakter komaj ustanovljene Nove revije ali izrekal take neresnice, kot jih za neko svetlejšo slovensko prihodnost – to upamo – nekoč razodenejo arhivi.

Milan Kučan je ves čas bil to, kar je danes, vse njegove preobrazbe so zgolj manever na račun ljudstva, ki so ga poprej zaslepili partijski mediji. Z osamosvojitvijo ima na primer to, da je v ključnem trenutku podpisal ukaz o razorožitvi teritorialne obrambe in potem Demos postavil pred nemogočo nalogo premagati jugoslovansko armado golih rok. Stvar se je srečno iztekla, pač po scenariju David proti Goljatu: če imaš zgolj fračo, pa velikansko vero, te nič ne ustavi. To so videli tudi v tujini in nam v ključnem trenutku pomagali.

Kučan je tako nesreča sodobne zgodovine, prepričani smo, da ga bo prihodnost sodila zgolj po tem kriteriju. V dvajsetih letih, odkar ni spustil oblasti iz rok, je iz sebe ustvaril plejado še manjših ničev, ki jim njegovi mediji in vsa družbena nadstavba ves čas pojejo slavo in hvalo. Malih mešetarjev, katerih talent še zdaleč ne odtehta njihove organske potrebe po hlapčevanju socialističnim gospodarjem. Katera so njihova imena? Odprite Delo, Dnevnik in Večer, poglejte nacionalno ali Perovičevo POP TV, pa boste videli njihove obraze.

Kučanu je iz Slovenije uspel narediti to, kar je naredil iz sebe: promocijo negativne selekcije. Med zadnjimi izstopa Branko Djurić - Djuro; ta je toliko zanesen, da je šel podpret tako Jankovića kot Katarino Kresal. Kaj bi utegnil biti razlog, da ta človek, ki ne zna artikulirati niti enega celega stavka (pozorno je treba zgolj pogledati njegove tv nastope), podpira oba? Kot davčni utajevalec išče zaslombo v politiki, češ mogoče pa moj primer le zastara.

Negativna selekcija v gospodarstvu, medijih, kulturi, šolstvu se je tolikanj zalezla v slovensko bit, da trenutno pomeni največjo nevarnost za naš obstoj. To je dolg republike Milanu Kučanu. Republike? Ali republikanska zavest v državi sploh obstaja? Vprašanje je retorično, pro forma, seveda ne, kaj pa je sploh to?

Če je tudi predsednik Zbora za republiko (ob Petru Jambreku in Tomažu Zalazniku) poleg teh dveh naravno zanikanje vseh republikanskih vrednot, začenši s poštenostjo, transparentnostjo poslovanja, jasnostjo namenov, kaj nam še ostane? Gregor Virant je naslednji produkt Kučanove negativne selekcije. Njegov amulet ima dva obraza: izdajo in krajo. V politiko je namreč vstopil tako, da je izdal stranko, ki ga je kot politika sploh vzpostavila. V naslednjem hipu je pobral idejo o resetiranju in jo uporabil. Vendar ideja sploh ni njegova, dobil jo je Žiga Turk. Ko so predstavljali novi koncept razvoja Slovenije pod tem imenom, Gregorja Viranta sploh ni bilo zraven. Bil pa je član t.i. Nevidne moči, interesne skupine iz ozadja, česar vse do danes še ni zanikal.

Velika je odgovornost vseh, ki bodo šli 4. decembra na volitve. Tedaj bo David sam proti Goljatu in Kučanu.

Loading...