»Danes je glavna naloga in funkcija našega varnostnega sistema ščititi in zaščititi vrednote, izbojevane v NOB, v oboroženi revoluciji in vsem povojnem revolucionarnem razvoju, vrednote revolucije, na katerih sedaj počiva in se razvija naša družbena ureditev. Osnovne vrednote, ki jih naš varnostni sistem čuva in brani, so: ... socialistična samoupravna demokracija kot posebna oblika diktature proletariata ...« To je del uvoda v prispevku z naslovom Zaščita revolucije in njenih vrednot danes avtorja Marjana Orožna, bivšega sekretarja (ministra) za notranje zadeve in nadšefa SDV v zborniku ob 35. obletnici delovanja Varnostno-obveščevalne službe (VOS), predhodnice Ozne, Udbe in SDV.
Zakaj si to sploh zasluži pozornost v letu 2014, v času poraznih gospodarskih razmer v Sloveniji? Iz preprostega razloga, kajti šele poznavanje in razumevanje zgodovine nam omogoča skupno usmerjanje v prihodnost. Razumevanje zgodovine, ki je pri nas, milo rečeno, popačeno, saj ne temelji na resnici. Ob spominjanju na narodnoosvobodilni boj se namreč pozabi na temno plat, na revolucijo. Na Slovenskem je bil med drugo svetovno vojno NOB in bila je (oborožena) revolucija. Revolucija, ki je delovala po načelu, kdor ni z nami je proti nam. Revolucija se ni končala z NOB, temveč se je nadaljevala kot »povojni revolucionarni razvoj«. Revolucija je bil sistem in sistem je bila revolucija, SDV pa smrtonosno orodje te stalne revolucije. Tako je bilo do aprila 1990.
Tik pred koncem, 7. marca 1990, se je po besedah mag. Igorja Omerze začelo uničevanje dokazov o tem, kako je varnostni sistem več kot štiri desetletja ščitil in zaščitil vrednote oborožene revolucije. Na podlagi odkritij raziskovalcev, pričevanj in delnih rekonstrukcij utemeljeno domnevamo, da so načrtno uničevali dokaze o sistematičnem pobijanju političnih nasprotnikov in drugače mislečih, o množičnih pobojih po drugi svetovni vojni, o ponarejanju dokazov v t. i. Nagodetovem procesu in t. i. dachauskih procesih ter vseh drugih krvavih rabotah, ki so jih VOS, OZNA, UDBA in SDV počeli do konca. Revolucija, komunistična partija, komunisti so prvi in edini Slovenci, ki so množično dvignili meč nad druge Slovence. Komunisti so po koncu vojne storili politični genocid, politicid nad slovenskim narodom. Sistematično in naklepno so zunajsodno pomorili tisoče in tisoče Slovencev, drugače mislečih in takih, za katere so menili, da so grožnja povojnemu revolucionarnemu razvoju. »Razvoju«, ki je Slovenijo in Slovence pahnil iz srednjeevropskega razvitega prostora v balkanski kotel. Posledice pa so več kot očitne! Kje je danes Avstrija, kje Nemčija, še posebno nam bližnja Bavarska in kje smo mi. Tako kot v »svetlih« povojnih revolucionarnih časih Slovenci tam iščejo kruh.
Vzročna zveza je več kot jasna, del revolucionarnih vrednot, vključno s simboli, je preživel daleč v demokracijo. Vrednote revolucije pa se v celoti izključujejo z demokratičnimi vrednotami. V demokraciji ni in ne more biti mesta za revolucionarne vrednote. Komunistična partija je oblast prevzela s politicidom in jo končala s kulturnim genocidom, kulturocidom. Kajti uničenje dokazov o zločinskosti dejavnosti SDV, kot jo je opredelilo Vrhovno sodišče RS, je natančno to. Dejanje kulturnega genocida! Dokazi o zločinskosti revolucije so bili shranjeni in zbrani v Arhivu SDV, arhivu, ki je tak sam po sebi kulturna dediščina. Uničevanje dokazov o zločinih pa je zločin sam po sebi. Najhujše tako početje je bilo namenjeno tudi temu, da ne bi spoznali pravega obraza morilske komunistične titoistične diktature, v kateri smo živeli. Kajti kot pravi Roland Jahn, zvezni pooblaščenec za arhive nemške tajne politične policije Stasi, »dobro ali boljše razumevanje diktature nam omogoča boljše sooblikovanje demokracije«. V tem stavku je skrito bistvo tega, kar še čaka in ni narejeno. Jahn še vedno uspešno nadaljuje razkrivanje zločinov Stasija. Ledino na tem področju pa je oral nemški predsednik Joachim Gauck.
A je v Sloveniji mogoče kaj takega? Ustvarjanje dobre sodobne demokracije nam bo omogočilo šele celovito razumevanje diktature na Slovenskem. Zločini, ki bodo raziskani, in spoznanja, ki bodo vključena v učne načrte na vseh stopnjah izobraževanja. Vse z namenom, da se kaj takega, medslovenski politicid ali kulturocid nikoli več ne ponovi. Zazrti v prihodnost bodo dejali, ukvarjati se moramo predvsem z gospodarskimi vprašanji, s prihodnostjo, z ustvarjanjem novih delovnih mest, z nakazovanjem perspektive in vizije za mlade, z opozarjanjem, da je treba opustiti nenormalno zadolževanje na račun prihajajočih generacij. Da, s tem se strinjam v celoti. Pa vendar tako kot hiša ne more temeljiti na trhlih ali plesnivih temeljih, tako tudi demokracija ne more temeljiti na nepoznavanju zločinov in stranpoti diktature. Zato je treba te stvari razčistiti, hkrati pa izvajati vse ukrepe za boljšo prihodnost nas vseh.
Košček odkrivanja zločinov in stranpoti diktature nam omogoča ohranjeno gradivo SDV, ki je ostalo v Arhivu RS. Raziskava tega gradiva in javna objava ugotovitev bi morala postati prednostna stvar vsake vlade ali politične stranke, ki iskreno verjame v demokracijo. Nenazadnje imamo pristojni Center, ki bi se moral ukvarjati s temi vprašanji in »bruhati« rezultate, knjige in raznovrstne publikacije. Hkrati pa je dolžnost vseh, ki so sodelovali zlasti pri kulturocidu, da odgovorijo, kdo in zakaj je odredil uničenje, kdaj in kje se je uničevalo, kako se je uničevalo, s čim se je to izvajalo. In prepričan sem, da so bili v SDV samo izvajalci. Gospodarji so zasedali takrat najpomembnejše funkcije v SR Sloveniji. Tudi zato ima žrtev, slovenski narod, pravico vedeti, kdo je bil zločinec. Odkriti ga bodisi s kazenskimi preiskovalnimi instrumenti bodisi s parlamentarnimi instituti. Šele pojasnjen zločin bo prispeval k boljšemu razumevanju diktature, to nam bo omogočilo boljše oblikovanje demokracije, vse skupaj pa nam bo pomagalo k odprti, svobodni Evropski Sloveniji.